Večina uvoznikov in distributerjev alkoholnih pijač, ki delujejo pri nas, ima v ponudbi vino, pivo, žgane pijače, kozarce ter še mnogo drobnarij, povezanih tako s pivom, vinom kot destilati. Ste edini na trgu, ki se je skoncentriral zgolj na uvoz in distribucijo vseh mogočih viskijev, rumov, konjakov, tekil in drugih žganih pijač. Kako ste stopili v ta svet cejenih destilatov?

V tem poslu sem že slabih trideset let, prej sem delal za enega večjih svetovnih distributerjev, ki se ukvarja s prodajo in promocijo komercialnih blagovnih znamk alkoholnih pijač, ki jih proizvajajo multinacionalke. Sam sem želel slovenskemu trgu ponuditi nekaj bolj unikatnega, česar ne moreš dobiti pri drugih distributerjih in trgovcih. V devetih letih, odkar smo na trgu, smo prodali tri tisoč različnih etiket destilatov, sodelujemo, v podjetju smo namreč zaposleni trije, pa z individualnimi kupci, zbiratelji, lokali, hoteli, restavracijami … Je pa res, da sem v začetku sam hodil okoli in ponujal naš portfelj pijač, zdaj pa me že pokličejo in povedo, kaj želijo.

Pa lahko izpolnite vse želje?

Načeloma da. Prav zato imamo tudi tako širok izbor različnih žganih pijač. Pogosto se tudi zgodi, da me kontaktirajo. Pred leti me je kontaktirala skupina Slovencev, ki so v nekem baru na Sejšelih pili lokalni rum. Ko so videli, da ga imam tudi v naši spletni trgovini, so ga naročili nekaj kartonov kar iz bara, kjer so ga konzumirali. Tako so ga že imeli doma, ko so se vrnili v Slovenijo.

So med temi ekskluzivnimi pijačami tudi kakšne posebej redke? Kot je videti na vaši spletni strani, najdražji viski, ki ga imate v prodaji, stane 7400 evrov, rum okrog 4000, konjak pa 3000 in še nekaj sto evrov. Je kaj povpraševanja tudi po teh cenovnih razredih?

Tudi. Najdražja steklenica, ki smo jo do sedaj prodali, je bil viski za 5000 evrov. Konjak Remy Martin Louis XIII na primer stane dobrih 3000 evrov, pa vsako leto prodamo kakšno steklenico.

Ali to kupujejo zbiratelji?

Po mojem mnenju ne, čeprav profil resnih zbirateljev obstaja tudi pri nas. Ampak ti kupujejo res raritete. Pred nekaj leti sem bil na obisku pri prijatelju, ki je praznoval šestdeset let in je dal na mizo škotski viski Macallan iz leta 1960, kar je bila letnica njegovega rojstva. Ampak če zbiraš takšne stvari, moraš res vedeti, kaj kupuješ. Večina današnjih pravih ljubiteljev pa ne kupuje takšnih stvari, ampak bolj butične steklenice manj znanih destilarn, ki ne prihajajo iz multinacionalk. Pogosto je tako, da najdražje stvari tudi niso nujno najboljše.

Imate v svoji kleti tudi sami kakšno posebno zbirko raritet?

Ne. Poznam pa nekaj zbirateljev, ki imajo doma res resne stvari, tudi tam iz sredine 20. stoletja.

Kako funkcionira vaš nabavni kanal? Kje nabavljate vse te viskije, rume, konjake, tekile …?

Vse uvažam sam prek velikih distributerjev. Da nismo odvisni od enega in da imamo lahko tako širok portfelj, imamo distributerje iz različnih držav EU. Neposredno s posameznimi proizvajalci se nam ne splača sodelovati, ker je strošek transporta prevelik.

Na kak način pa izbirate pijače? Hodite na festivale, po destilarnah, na degustacije …?

Enkrat na leto obiščem Bar Convent Berlin, ki velja za največji sejem žganih pijač, in tam dobim vse kontakte, ki jih potrebujem. Seveda tudi intenzivno spremljam, kaj se dogaja v svetu žganih pijač in kakšni so trendi. Obiskal sem tudi veliko destilarn.

Trendi v svetu destilatov se kar precej hitro menjajo. Pred leti so bili to japonski in tajski viskiji, pa džini, danes je tekila. Ali Slovenci sledimo tem trendom? Kaj opažate pri prodaji?

Pred tridesetimi leti, ko sem začel ta posel, je bil na primer neverjetno popularen viski Canadian Club. Sploh v Ljubljani se ga je popilo res ogromno. Takrat sem še delal v prejšnji službi in tudi obiskal njihovo destilarno, kjer so mi povedali, da smo v Sloveniji prvi na svetu po porabi njihovega viskija glede na število prebivalcev na svetu. Danes je v trendu Jameson. Viskiji so nasploh vedno najbolj iskana roba. Japonski viskiji so res v trendu že dolgo, ampak dobri japonski viskiji so precej dragi za povprečnega kupca. Džini so bili popularni zadnjih deset let, danes so po svetu v trendu tekile, grenčice in rumi. Tekila se pri nas ni nikdar prijela, čeprav je po svetu res zelo v trendu že nekaj let. Verjetno zato, ker je imel s tekilo praktično vsak kako slabo izkušnjo, še ko je bil mlajši in so bili popularni »slamerji« iz nizkocenovnih tekil. Pri vodki je podobno. Se pa danes dobro prodaja vodka visokega cenovnega razreda.

Česa prodate največ?

Že od začetka, ko sem ustanovil spletno trgovino, prodamo največ ruma.

Danes ima ogromno zvezdnikov iz sveta Hollywooda, športa in glasbe svoje blagovne znamke oziroma blagovnim znamkam posojajo svoje ime. Tekilo imajo med drugim George Clooney, Elon Musk pa Michael Jordan, viski Bob Dylan, Conor McGregor, Metallica in David Beckham, džin Ryan Reynolds, vodko Robert De Niro. Ali se te stvari prodajajo tudi pri nas?

Ravno pred dnevi smo naročili več steklenic tekile 818 Tequila, pod katero se podpisuje manekenka Kendall Jenner iz družine Kardashian, v ponudbi imamo tudi tekilo Casamigos Georgea Clooneyja. Ampak pri nas se to kupuje bolj kot ne le zaradi fotografiranja za družbena omrežja, v tujini pa se te stvari dejansko tudi pijejo. In tega se tam proda ogromno. Danes večina svetovno najbolj znanih didžejev dela reklamo za tekilo. In ta je na vseh večjih zabavah, predvsem v VIP-prostorih. Pred korono smo z ultra premium tekilo Don Julio 1942 zalagali največji hrvaški festival elektronske glasbe Ultra. Tudi ko je bil pred leti na počitnicah na otoku Krk NBA-zvezdnik Shaquille O'Neal, skupaj z Goranom Dragićem in Luko Dončićem, in je v enem od lokalov vrtel glasbo, saj je tudi didžej, je lastnik lokala prišel k nam v Slovensko Bistrico prav po to tekilo, ker jo je zahteval O'Neal.

Prej ste omenili korono. Eni pravijo, da so se po njej močno spremenile pivske navade. Se to pozna tudi v segmentu žganih pijač?

Seveda. V času korone so bili lokali zaprti in ljudje so se začeli spet družiti doma, na novo so si uredili balkone, terase, vrtove in tam prirejali razne pokušine pijač, predvsem takšnih, ki so v lokalih in restavracijah drage ali jih tam sploh ni. Če pa so kupili več različnih pijač, četudi so bile višje cenovne narave, so bile še vedno veliko cenejše, kot če bi jih pili v lokalih. In ker so ugotovili, da to dejansko dobro funkcionira, so se te navade ohranile. Veliko imamo strank, ki kupujejo več različnih steklenic naenkrat in nato doma prirejajo pokušine. En super viski lahko dobiš že nekje za 50, 70 evrov, v lokalu pa te 0,3 decilitra taistega viskija stane deset evrov. Prav tako ima velika večina slovenskih lokalov v svoji ponudbi še vedno večinoma klasične komercialne destilate, ljudje pa vse več potujejo, spoznavajo ta svet destilatov in si želijo kaj več kot pa blagovne znamke, ki jih poznajo že trideset ali več let.

Slovenskih proizvajalcev žganih pijač nimate v svoji ponudbi. Kako to?

Ne. Imel sem nekaj slovenskih kraft džinov, ampak kakšnega posebnega povpraševanja po njih ni bilo. Pa tudi v povprečju so bili slovenski džini zelo dragi v primerjavi z džini iz tujine.

Močan dandanašnji trend, predvsem med mlajšimi generacijami, so tudi alkoholne pijače z malo ali nič alkohola (no-and-low alcohol), med katerimi so tudi viskiji, rumi, vodke, džini in grenčice. Nekaj primerkov imate tudi vi v prodaji. Je to tudi pri nas postalo moderno?

Res je, da imamo nekaj teh stvari v ponudbi, ampak kakšnega posebnega zanimanja za te pijače pri nas ni. Sploh po koroni je povpraševanje po brezalkoholnih destilatih izredno upadlo. Spomnim se, da ko smo bili pred korono na Bar Conventu v Berlinu, je bilo takrat tam kar precej razstavljalcev raznovrstnih pijač brez alkohola, naj je šlo za »žgane pijače« ali pa »vino« in pivo, po koroni pa že na prvem sejmu ni bilo tam nobenega ponudnika več. Danes ta segment pijač obvladujejo bolj kot ne le še multinacionalke.