16. oktobra 1994 je izšla natanko 30 let stara številka našega časopisa. Najbolj brani temi sta bili neizprosni: boj med slovenskimi tajnimi službami in samomorilnost med mladimi Slovenci. Prva tema je dobila naslov Vohuni dežele slovenske – združite se, druga pa Kazen za grehe?. O tajnih službah je pisal Tomaž Bukovec, o pisavi, ki naj bi nakazovala, kdo se bo v prihodnosti ubil in kdo ne, pa je razglabljal Borut Pogačnik. Ni dvoma, šlo je za pomembne teme, a se zdi, da je naša publika bolj navijala za nagradne igre, kak ducat jih je bil na voljo. Od nagrad pri nastopu v Auerjevi oddaji, kjer so teden prej žvrgoleli George Baker Selection s svojo nepozabno Paloma Blanca (barvna televizija, friteza, komplet začimb, likalnik …), do naročniške akcije našega lista, katere nagrada je bila nova škoda.

V akciji Zlati glas Slovenije so bralci izbirali našega najboljšega pevca oziroma pevko. Šestnajstega oktobra 1994 je bil na prvem mestu z veliko razliko Alfi Nipič, sledili so Helena Blagne, Oto Pestner, Andrej Šifrer in Jože Potrebuješ. Do konca izbora so naši predhodniki razdelili v tej rubriki kar nekaj bonov Emone Merkur. Po drugi strani pa je bilo kar 100.000 tolarjev namenjenih tistim, ki bi prispevali novo ime za Imosovo naselje na območju bivših kasarn JLA za Bežigradom. Mimogrede, naši naročniki so imeli tudi 10 odstotkov cenejše nakupe v trgovini Fortuna na Viču.

Ja, med aferami in nagradami smo se gibali pred 30 leti, a še vedno je bila prva naloga našega časopisa zabavati, in tako spet pridemo do nove nagradne igre; ja, politične vice smo takrat nagrajevali in najbolj je ugajal tale: Demokrat Tone Peršak pride z zobobolom v skupščinsko pisarno in potoži istomišljeniku dr. Francetu Bučarju:

– Vso noč me je bolel zob. Je tudi že vas kdaj?

– Ne vem, tega pa ne vem.

– No, to bi pa že lahko vedeli.

– Ne, ker ne spim v isti sobi kot moji zobje.