Dne 29. januarja 1995 je bilo v Nedeljskem dnevniku, pa tudi v Dnevniku, manj neposrednih zapisov o gostilnah in prispevkov iz gostiln. Vsake toliko se je to spremenilo in še posebno zanimiv je bil prispevek našega še vedno aktivnega novinarja Dušana Nograška, ki se je napotil v Tunizijo, natančneje v Nabeul, kjer je v okviru hotela Les Jasmins delovala restavracija z znanim imenom Slovenija. Lastnika lokala in hotela sta bila Rafik in Fani Tlatli. Jasno, Fani je bila Slovenka iz Dobja pri Celju, ki se je v arabsko deželo preselila iz Evrope.

Fani, pravzaprav Frančiška, ki je ime prilagodila, da ga je bilo lažje izgovarjati, se je z Rafikom spoznala v Nemčiji, on je študiral, ona pa je delala v gostinstvu. Ko so njegovi starši začeli gostinstvo v domačem kraju, sta se leta 1975 Fani in Rafik preselila v Tunizijo, kjer sta na eni najlepših plaž modernega sveta ob hotelu in kampu razvila tudi prav posebno gostilno. Slovenija je postala fuzijska restavracija, kot bi danes moderno rekli, v kateri so ponujali domače dobrote, kuskus, meze in morske jedi, hkrati pa tudi težjo podalpsko hrano.

Malce presenečeni publiki so torej ob tipični, ne pretežki arabski mediteranski hrani pripravili govejo juho, zrezke, pečenke, kranjske klobase, pečenice s kislim zeljem, žgance, potico, pa tudi motovilec in celo kraški pršut. Kraški pršut je menda Fani kar sama tovorila iz Slovenije, kamor se je takrat redno vračala.

Naj samo dodamo, da smo na svetovnem spletu preverili in ugotovili, da po 30 letih restavracija Slovenija v tunizijskem Nabeulu še deluje, je pa res, da med ponudbo nismo našli nobene slovenske jedi (še največ imajo kalamarov). Morda so naše jedi za te vroče kraje pretežke, pa tudi drugače v zadnjem času v Tuniziji ne prodajo več toliko svinjine kot nekoč.