V času, ko se je počasi končeval jugoslovanski komunistični poskus, smo potrošniški odvisniki radi hodili po nakupih v Celovec, Gradec, Trst in Gorico ter ugotavljali, kako veliko različnih stvari se dobi, od kavbojk do cigaret, od kave do pralnega praška. Hkrati smo videli, kako je mogoče dobiti stvari dovolj poceni. V devetdesetih se je vse skupaj umirilo, saj smo v naši deželi spet dobili najrazličnejše reči, bili smo tako rekoč enakovredni vsem na Zahodu, a naši še danes pregovorno spretni trgovci so tudi leta 1994 znali z naivnimi kupci.

Izjemoma v četrtek, 1. decembra 1994, se je v takrat redno rubriko Hopla, oprostite! javila stalna bralka in opozorila na kataloško prodajo podjetja Hram. Hram je namreč prodajal univerzalne škarje za 1990 tolarjev. Sama je v konkurenčnem katalogu podjetja FIT Media izbrskala, da so enake škarje prodajali za bornih 590 tolarjev. Bralka je še ugotovila, da se cene za enake škarje pri različnih prodajalcih razlikujejo za 300 odstotkov, čemur je verjetno botrovalo pomanjkanje kontrole inšpektorjev. Naši novinarji so bralko pohvalili, da je tako natančno spremljala prodajo škarij, in poklicali Zvezo potrošnikov, kjer so povedali, da so škarje vredne še petkrat manj, okoli 100 tolarjev.

Škoda, da Zveza potrošnikov v novih časih ne deluje na takšen način, saj so novinarski članki polni različnih cenovnih nesorazmerij. Ravno prejšnji teden so imeli v bratskem Dnevniku pregled cen v tržaškem Coopu in ljubljanskem Sparu. Ugotovili so, da so enake plastenke pepsicole 0,33 litra v Italiji, ob meji, 0,44 evra, v Ljubljani pa kar 0,89 evra. Toliko o enotnem evropskem trgu. Mimogrede, vrednost same osvežilne pijače pa je gotovo kot v primeru škarij pred 30 leti manj kot desetino cene iz trgovine.