Tako so me pred rentgenom na vozičku po dolgih podzemnih hodnikih celjske bolnišnice peljali še na turbulentno vožnjo do oddelka ginekologije. Niso mi verjeli, da kljub temu, da mi je menstruacija konkretno zamujala, skoraj ni mogoče, da bi bila poleg potencialne polomljenosti še potencialno noseča. Mojo presojo in intuicijo so dali v koš za čirolečarole. Kakor koli, k zadevi so pristopili resno in profesionalno in zelo prijazno, če odmislim, da me je ginekologinja konkretno nakurila, zakaj ne znam na pamet izračunati svojega cikla, in vmes navrgla še nekaj o tem, zakaj vendar ne uporabljam zaščite, saj bi mi hormonski input v telo pri mojih letih namreč blagodejno del, pa tudi v takšni situaciji se ne bi več znašla.
Ampak jaz sem z vsem, kar ima opraviti z vnosom hormonov, opravila že davno. Ker tisto je bila tortura. Pred nekaj dnevi sem na enem od instagram profilov zasledila debato. Moški je prosil za mnenje, kaj naj stori, ker njegova partnerica, odkar je na kontracepciji, nima več interesa za seks. Niti ji ni do tega, da bi ga kakor si že bodi drugače zadovoljila. In on je nesrečen. Jaz pa tako presneto razumem njo. Ko sem imela pred mnogo, res mnogo leti fanta, s katerim sva imela res imenitno in izjemno intenzivno, dinamično in razgibano intimno življenje, sem prišla do sklepa, da bi si bilo glede na frekventnost pametno omisliti kakšno zaščito. V tistih časih so ti kontracepcijo prodali tudi v paketu skupaj z lepšo in sijočo kožo in izgubo kilogramov. No, edini stranski učinek, ki ga je imela name, je bil popoln odvzem libida. Do ničle. Zero. Nada. Pred mano bi lahko stal bataljon golih moških, pripravljen, da mi zagotovi vse užitke tega sveta, pa bi se gladko obrnila na petah.
Ko sem jo nehala jemati, pa se zgodba še ni končala. Moje telo je bilo, kot da bi ga kdo preklopil na drug planet. Hormoni so se zgrabili med sabo kot otroci, ki se v peskovniku grebejo, kdo bo prvi podrl peščeni grad, jaz pa sem bila nekje vmes, opazovalka lastne razsutosti. Najprej so se pojavile akne. Ne tiste luštne najstniške. Ne. To so bili tisti odurni podkožni, boleči vulkani. Potem so se pojavile dlake. Takšne, ki so zrasle tam, kjer jih niti narava niti moj humor nista znala utemeljiti. In ko sem se končno navadila na to novo realnost, sem ugotovila, da se telo uči dihati znova. Dve leti. Toliko je potrebovalo, da se je počasi sestavilo nazaj, da so se hormoni nehali obnašati kot pijani mornarji in da sem lahko spet prepoznala samo sebe.
Med branjem odzivov moških pod tisto debato me nista pretresla ne ogorčenje ne drama, ampak predvsem to, kako zelo globoko še vedno ne razumemo, kaj kontracepcija lahko naredi ženskemu telesu. Da ne gre za »noče seksa«, ampak za telo, ki je pod polno okupacijo hormonov, ki prepričajo njen živčni sistem, da se seks preprosto ne splača. In ko nekdo napiše »Najdi si ljubico«, se samo primeš za glavo in pomisliš, koliko pogovorov o ženskih telesih se v resnici še ni zgodilo.
Kontracepcija ni malenkost. Ni tabletka, ki jo ženska brezskrbno pogoltne, kot bi vzela vitaminček za boljšo kožo. Je poseg v kompleksno pokrajino hormonov, ki jih potem še leta loviš nazaj v ravnovesje.
Zato bi bilo morda fino, da moški (pa tudi ženske med sabo) malo drugače gledamo na to temo. Da se nehamo pretvarjati, da gre za preprosto odločitev, ki jo ena polovica para sprejme, da bi drugi polovici življenja teklo bolj gladko. Kontracepcija je pogosto nevidna cena, ki jo plačuje žensko telo. Cena, ki jo čuti v koži, v libidu, v razpoloženju, v samem stiku s sabo.
V najboljšem primeru je najboljša zaščita odnos, v katerem je žensko telo slišano. Odnos, ki razume, da je libido več kot gumb za prižig. Odnos, ko zna moški biti ob njej tudi takrat, ko je telo utrujeno od tablet, in ob njej tudi takrat, ko jih neha jemati in se počasi vrača k sebi.
In mogoče – samo mogoče – je največja kontracepcija, ki si jo lahko ženska omisli, prav ta: da posluša svoje telo. Da zaupa svojemu ciklu, svoji intuiciji, tudi takrat, ko ti v sobi z belo haljo kdo reče, da je to čirolečarstvo. Telo pač nikoli ne laže.
Kot ni lagalo meni, ko so me z nasmehom do ušes na vozičku končno peljali nazaj na rentgen.
