Pred 30 leti, avgusta 1995, je bilo v Nedeljcu že malo manj tradicionalnih poletnih tem o hujšanju, kopanju, morju in pomanjkljivo oblečenih mladenkah. Je pa res, da je več resnosti diktirala situacija v svetu, še posebej v naši bližnji okolici. Naši novinarji so namreč pisali o tem, da je na območju Srebrenice v Bosni izginilo okoli 4000 moških. V istem članku smo lahko prebrali tudi nekaj besed nizozemskih politikov, ki so trdili, da njihova vojska, ki je takrat sestavljala sile Združenih narodov v bivši republiki, ni nič kriva. Pa tudi zaznamek, da zaradi težkih razmer ne bi bili več radi postopali po bivši Jugoslaviji. Jasno, nekaj se je napovedovalo. Napovedovalo se je razkritje srbskega pomora Bošnjakov, ki so ga prestrašeni nizozemski vojački v Srebrenici zgolj nemo spremljali. Za nameček so nizozemski voajerji še izgubili oziroma izbrisali fotografske in video materiale, na katerih so bile podrobnosti »korektne vojaške akcije«, kot je takrat še ne povsem pojasnjen pokol imenoval Ton Karremas, ki je pred 30 leti poveljeval nizozemskim četam v Srebrenici.
Danes vemo o zločinih v Srebrenici veliko več. Genocid se je dogajal julija 1995, ko so srbski vojaki pod vodstvom Ratka Mladića zavzeli Srebrenico – čeprav je veljala za varno območje – in pobili okoli 8000 Muslimanov. Velik del so jih ubili sistematično in zakopali. Generalna skupščina Združenih narodov (ZN) je 23. maja 2024 sprejela resolucijo o genocidu v Srebrenici, ki so jo predlagale Ruanda, Nemčija ter Bosna in Hercegovina. Resolucija obsoja vsakršno zanikanje genocida v Srebrenici in državam članicam ZN nalaga vsakoletno obeleževanje obletnice genocida v Srebrenici, s ciljem preprečevanja tovrstnih zločinov.
