Zagotovo se je tudi vam že zgodilo, da vas je kakšna žival presenetila z vedenjem, ki se je morda zdelo skoraj človeško. Toda to samo po sebi še ne pomeni, da je žival, ki vas je navdušila, kaj posebej pametna. Biologe pri določanju inteligence namreč zanimajo predvsem druge stvari: prilagodljivost vedenja, sposobnost reševanja novih izzivov in ustvarjalnost v naravnem okolju. Toda tudi po teh kriterijih nas živali lahko še kako presenetijo.
Recimo, ali ste vedeli, da se živali zelo hitro učijo ena od druge? To lahko opazujemo, ko ena odkrije nekaj novega, se vede drugače kot dotlej, kar hitro opazijo druge in se od tega nekaj naučijo. Zgovoren primer prihaja iz Avstralije, kjer so rumenočopaste kakaduje opazili pri čedalje pogostejšem odpiranju smetnjakov. Nekatere ptice z golimi kremplji obvisijo med robom smetnjaka in pokrovom, druge dvignejo pokrov z močnim kljunom, nato pa se počasi pomikajo po robu, dokler se pokrov ne zvrne nazaj. Nekateri prebivalci so poskušali ptice odvrniti z raznimi utežmi, toda iznajdljivi kakaduji so hitro našli rešitve tudi za takšne ovire.
Se sliši znano? Da, tudi naše vrane se zelo hitro učijo ena od druge, če ste bili kdaj pozorni na njihovo vedenje.
Načini preživetja
Toda zakaj so nekatere živali še posebej bistre? Po mnenju raziskovalcev lahko na razvoj iznajdljivosti med drugim vpliva okolje, ki živalim ne nudi obilja hrane in je zato potrebna večja prilagodljivost. Za primer so tu keaji, endemična vrsta papige z novozelandskih gorskih območij. Ker na golem, skalnatem območju nimajo zanesljivih virov hrane, se ves čas učijo in preizkušajo nove načine preživetja. Mladi keaji so znani po igrivosti in radovednosti: radi odpirajo nahrbtnike pohodnikov, pulijo gumijasta tesnila v oknih avtomobilov ter razstavljajo brisalce. Raziskovalci so tako mnenja, da je prav veselje do igre pogosto znak visoke inteligence.
Medtem glede uporabe orodij v živalskem svetu stroka še vedno vneto razpravlja. Vprašanje je, kdaj je neko »rokovanje« s predmetom že uporaba orodja. Znana primatologinja Jane Goodall je menila, da je ključna »podaljšana roka«, torej predmet, ki ga žival uporablja, kot bi bil del njenega telesa. Nekateri bi dandanes vključili še ciljno usmerjeno metanje ali spuščanje predmetov. Vendar ni vsaka interakcija s predmetom tudi raba orodja.
Kljub temu je bilo veliko presenečenje za raziskovalce, da znajo tudi kakaduji uporabljati orodja. Opazovali so, recimo, kako je neki samec z lesenim iverjem poskušal izpodbiti kamne, ki so izpadli iz kletke. Ko so raziskovalci namesto kamnov izven dosega namestili oreščke, je ptica iz lesenega dela kletke odgriznila tanek delček, ki je bil ravno dovolj dolg, da je z njim ulovila zaželeni prigrizek. Zdaj vedo, da kakaduji izdelujejo zelo različna orodja iz različnih materialov, in to za različne namene. V naravi so jih že opazili, ko so ptice združevale več orodij hkrati – vsak predmet je imel svojo funkcijo.
Nadarjeni posamezniki
Znanstveniki še opažajo, da se med živalmi pojavljajo posameznice oziroma posamezniki, ki so pri določenih nalogah izjemno uspešni, pri drugih povprečni ali slabši. Spet drugi se izkažejo pri povsem drugih izzivih. Gre za različne osebnostne lastnosti, kot so vztrajnost, obvladovanje naglih impulzov in sposobnost, da se zna žival umakniti in poiskati primerno orodje za določen izziv.
V ujetništvu so jih kakaduje ujeli pri namakanju trdih kosov hrane, da so jih tako zmehčali – na primer prepečenec, ki so ga potapljali v vodo. S posebno simpatičnim primerom se je v raziskavi izkazalo, da te ptice obožujejo mešanje okusov. Izbirali so lahko med navadno vodo, navadnim sojinim jogurtom in borovničevim sojinim jogurtom. Najbolj jim je teknila borovničeva jogurtova omaka. Testenine so večkrat pomočili, da so nabrali kar največ sladke dobrote.
Da pa niso pametni zgolj ptice in sesalci, dokazujejo mehkužci, kot so hobotnice. Z neverjetno lahkoto znajo odpreti kozarec s pokrovom na navoj, v katerem se skriva hrana. Nekatere med njimi s seboj nosijo razpolovljeno lupino kokosa; če se približa nevarnost, se hitro zaprejo vanjo. Ne gre pozabiti niti na žuželke: čmrlji so si v raziskavah z valjanjem kroglic prislužili nagrado, ko so te kroglice potisnili na pravo mesto. Znajo tudi vleči vrvico, da si priborijo sirup.
In ne pozabimo, da lahko pri bolj družabnih vrstah, kot so primati, govorimo celo o socialni inteligenci. V velikih skupinah je namreč pomembno paziti na odnose, sklepati zavezništva in prepoznati hierarhijo. Živalski svet je res nekaj izjemnega.
