Nova Gorica, letošnja evropska prestolnica kulture, je mlado, trinajsto največje mesto v Sloveniji in regionalno središče goriške regije oziroma severne Primorske. Mesto je nastalo po določbah pariške mirovne pogodbe iz leta 1947, ko je Gorica po drugi svetovni vojni pripadla Italiji, Jugoslavija pa je dobila nekaj okoliških vasi. Potrebovala pa je regionalno središče in zato je politbiro CK KPJ dal zeleno luč, da se zgradi povsem novo socialistično mesto.
Ključen za začetek gradnje Nove Gorice na Solkanskem polju je bil sklep iz aprila 1947, ki ga je v Ljubljano odnesel Miha Marinko, tedanji predsednik vlade LRS, za izvedbo pa je zadolžil ministra za gradnje Ivana Mačka. Izbrali so urbanistične načrte profesorja Edvarda Ravnikarja, ki je mesto zasnoval na goriškem pokopališču in na mokrotnih travnikih ob potoku Koren. Ime Nova Gorica se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949 kot sestavni del krajevnega ljudskega odbora Solkan, kot mesto in občina pa šele 19. aprila 1952.
Prvi temeljni kamen
Jeseni 1947 so se začele priprave na gradnjo mesta, decembra so postavili prvi temeljni kamen in začeli zemeljska dela. Zgradili so pomožno obhodno cesto med Solkanom in Šempetrom, začela se je obnova železniške postaje in železniških prog. A od vsega začetka se je gradnja zapletala, saj je primanjkovalo gradbenega materiala, delovne sile in denarja za naložbe. Vse to sta nadomeščala politična propaganda in zanos, saj so se gradnji priključile tudi mladinske delovne brigade iz vse Jugoslavije. Na ogromno gradbišče so prihajala tudi gradbena, mizarska, tesarska in druga podjetja. Po informbirojevskem sporu se je gradnja za trenutek ustavila, a se je kmalu uspešno nadaljevala.
Ko so dve leti pozneje usahnile republiške dotacije, je ogromen gradbeni projekt padel na pleča goriškega gospodarstva, ki pa se izziva ni ustrašilo, sploh po ukinitvi okrajev leta 1965. Gradila so se pomembna gospodarska podjetja, Goriški muzej so postavili že leta 1952, mesto je dobilo zdravstveni dom, gledališče, galerije, cerkev. Šele leta 1975 podpisani osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo je dokončno določil mejo med državama, posledično so potem zgradili še mejni prehod Vrtojba in sabotinsko cesto med Brdi in Novo Gorico. Mesto se je razvijalo tudi na področju turizma, z igralniško družbo HIT na čelu.
Uresničene in neuresničene ideje
Novo Gorico je arhitekturno in urbanistično zasnoval Edvard Ravnikar, učenec Jožeta Plečnika in eden največjih modernistov na Slovenskem. Z njim so sodelovali še arhitekti in urbanisti Božidar Gvardjančič, Milan Kambič ter nekaj časa tudi Vladimir Šubic, podpirale pa so jih projektne in tehnične službe državne gradbene direkcije.
Ravnikarjeva osnovna ideja je bila, da nastane moderno socialistično mesto, ki ne bo kopija stare Gorice. Zgledoval se je po doktrini CIAM, mednarodnega foruma arhitektov, urbanistov, teoretikov in umetnikov, ki je deloval od leta 1928 do 1959 in kjer so si prizadevali oblikovati novo, racionalno, socialno usmerjeno arhitekturo, namenjeno hitro naraščajoči urbanizaciji in industrializaciji. Ravnikar si je zamislil zračno zeleno mesto z osrednjo osjo proti stari Gorici, kot simbol povezovanja dveh obmejnih mest. Ulice je predvidel kot nekakšno mrežo na šahovnici, zarisal je velike zelene površine, široke avenije, stanovanjske soseske kot prostostoječe bloke v parkovnem prostoru. Mesto je koncipiral kot nekakšno »mesto v vrtu«. Sploh veličastna naj bi bila mestna vpadnica z glavno avenijo Vrtnice. Predvidel je tudi kulturno, upravno in trgovsko središče na območju današnjega Trga Edvarda Kardelja.
A kot vemo, so bile njegove ideje le delno realizirane, denimo nastalo je nekaj zgodnjih objektov v modernističnem duhu ter široki bulvarji in zelene površine, niso pa zrasli centralni monumentalni trg, vizualna os do stare Gorice, opera ter večje administrativne zgradbe. Zaradi nuje po hitri namestitvi ljudi se je tudi gradnja delavskih barak in blokov končala brez zaključene estetike.
Duh socialističnih mest
Med letoma 1948 in 1950 je v Novi Gorici živelo le nekaj sto prebivalcev, to so bili gradbinci, upravniki in delavci iz sosednjih vasi. Dve leti pozneje so našteli 2000 prebivalcev, še tri leta zatem pa 5000. Leta 1961 je v Novi Gorici živelo že 10.000 ljudi. Najprej so prišli delavci iz Vipavske doline, Brd in Krasa, sledili so jim povratniki iz bližnjih vasi, ki so pred tem hodili delat v Gorico, naselili pa so se tudi vojaki in upravni kader s svojimi družinami.
Nova Gorica je bila največji povojni urbanistični projekt na ozemlju današnje Slovenije, zasnovan iz »nič«, ter edini primer celostno načrtovanega, modernega socialističnega mesta; na primer mesto Velenje, ki so ga gradili v petdesetih letih, se je v bistvu le dograjevalo. Drugače pa so v povojnem obdobju vse socialistične države gradile nova mesta, ki so jih potrebovale zaradi industrializacije, ideoloških ambicij in reševanja stanovanjske krize. V tem obdobju so v Jugoslaviji zgradili recimo tudi Novi Beograd (1948), Novi Zagreb (1950), Novi Travnik (1950), v Evropi pa mesta Nowa Huta na Poljskem, Havířov na Češkoslovaškem, Stalinstadt/Eisenhüttenstadt v Vzhodni Nemčiji in Dunaújváros na Madžarskem. Večina socialističnih mest je zrasla okrog tovarn, ne pa tudi Nova Gorica, ki je nastala kot politično-ideološki projekt zaradi nove meje.
