Medtem ko latinoameriški predsedniki držav med mandatom radi poskrbijo za izboljšanje svojega gmotnega položaja, kar se pozna tudi na voznem parku, je nekdanji urugvajski šef države Pepe Mujica v času svojega mandata še vedno vozil svojega starega, od sonca pobledelega modrega volkswagnovega hrošča. Preberemo lahko tudi, da je 90 odstotkov svoje plače, znašala je okoli 10 tisoč evrov, namenil dobrodelnim organizacijam. A ta sestavek ni namenjen temu, da bi pozivali naše politike, da naj se odpovejo svoji plači in volva zamenjajo za stari renault clio.
V precej tradicionalni in tudi konservativni južnoameriški družbi je Mujica veljal za progresivnega politika. Ko je leta 2010 postal predsednik države s 3,5 milijona ljudmi je uvedel kar nekaj reform, med njimi je legaliziral uporabo marihuane v rekreativne namene, legaliziral poroke za istospolno usmerjene in dekriminaliziral splav. Glede zadnjega obstaja tudi zanimiv intervju, kjer novinarka nekako ne more razumeti, kako lahko predsednik podpira legalizacijo splava, ko pa je bilo dobro znano, da Mujica splava ni podpiral.
Če povzamemo, gre pogovor nekako takole:
Novinarka: "Zavzemali se boste za splav, odpirate to debato, vendar pravite, da ga osebno ne podpirate."
Mujica: "Verjamem, da nihče ni naklonjen splavu, vendar so ženske v družbi, ki se zaradi takšnih in drugačnih razlogov znajdejo v stiski in se odločijo za splav. In zdaj to počnejo nekje skrivoma, veliko jih tudi umre. To so dejstva in zdrava pamet kaže, da je to treba urediti. Zdi se mi hinavsko, da bi jih pustili same v tem. Politiki in filozofi se lahko pogovarjamo o principih, ženska se pa mora odločiti. Jaz o tem razpravljam kot o realnosti, v kateri smo."
Torej, če povzamemo razmišljanje legendarnega Urugvajca: Pepe Mujica bi denimo svoji vnukinji splav odsvetoval, a se zaveda, da je odločitev njena. In če ga želi opraviti, mora imeli možnost, da to opravi varno. Splav je pri nas seveda že urejen, a primer iz Urugvaja kaže na princip sprejemanja političnih odločitev. V današnji slovenski politiki lahko z lučjo pri belem dnevu iščemo politike, ki so pripravljeni poslušati in tudi zmožni slišati potrebe drugače mislečih, potrebe margine. Razumeti morda, da ni njihovo ideološko prepričanje edino sveto. Kajti, pri mnogih političnih odločitvah je tako, da če nekomu dajejo, to ne pomeni, da komu drugemu jemljejo. Vsi lahko imamo več. Politika takšnega kalibra pred naslednjimi volitvami ni na vidiku.
