Manca Dorrer je za vlogo v svojem prvem celovečercu Slepa pega Hanne Slak leta 2003 prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo na 43. mednarodnem filmskem festivalu v Solunu. Študirala je komunikologijo in igro, leta 1994 je zmagala na izboru Supermodel Slovenije. Na naših velikih platnih je na ogled celovečerni mladinsko-družinski film Elvis Škorc, ki na duhovit način predstavlja zamotan svet štirinajstletnika, ki že od malega ve, da bo izumitelj. Film po knjižnem delu Janje Vidmar je režiral Boris Jurjaševič. Naša sogovornica Manca Dorrer ima vlogo razredničarke, hkrati pa je bila asistentka režije, zadolžena za trening mladih igralcev.
Premiera je za vami. Kakšni so bili odzivi občinstva?
Odzivi občinstva so bili izjemni. V eni izmed dvoran smo celo doživeli stoječe ovacije. Otrokom je bil film zelo všeč, bili so navdušeni, vznemirjeni, ganjeni, povsem prevzeti nad zgodbo. Tudi odrasli so bili navdušeni, saj gre za zelo pozitiven film, ki sporoča, da se nam v življenju lahko zgodijo hude stvari, vendar če spremembe sprejmemo, lahko postane naše življenje še bogatejše, družinske vezi pa trdnejše. Film je hkrati zelo gledljiv, življenjski, topel, z veliko humorja in lepo teče.
Ste pričakovali take odzive že ob branju scenarija oziroma romana? Kaj ste brali prej?
Najprej sem prebrala scenarij, kasneje še knjigo. Že po scenariju sem vedela, da bo film dober, saj zgodba izredno lepo teče, dialogi pa so življenjski in duhoviti. Sem pa imela pomisleke, kako bomo našli tako nadarjene mlade igralce, ki bodo znali verodostojno odigrati te zahtevne like, dialogi mestoma niso povsem vsakdanji. Predvsem glavni lik Elvis ima včasih replike, ki jih otroci med sabo redko uporabljajo, na primer »sublimiram« ali »kondeziram«, izraze, ki prihajajo iz kemije.
V filmu igrate razredničarko. Ste imeli tudi vi v času šolanja kakšnega za kaj zelo nadarjenega sošolca, kot je Elvis, ali pa ste bili to celo sami?
Spomnim se sošolca, ki je bil izredno dober v fiziki, včasih je postavljal vprašanja, na katera tudi učiteljica ni znala odgovoriti. Sama nisem bila nadarjena za naravoslovne predmete, še posebej ne za kemijo, čeprav je bil moj dedek Marjan profesor (doktor) kemije na biotehniški fakulteti, oče pa veterinar. Ko sem imela slabe ocene iz kemije, me je dedek inštruiral, ob tem pa se pritoževal, kako zahtevno gradivo imamo in da ga je težko razumeti. Najraje sem imela zgodovino, saj sem imela odlične učitelje, ki so bili pravi pripovedovalci zgodb, zaradi njih sem predmet vzljubila in bila pri zgodovini tudi najboljša.
Preizkusili ste se tudi v manekenstvu. Zmagali ste na izboru Supermodel Slovenije leta 1994, a ste ta svet kmalu opustili. Zakaj?
Preprosto me to ni zares zanimalo, saj sem se našla v igralskem svetu. V manekenstvu je prevelik poudarek na zunanjem videzu, meni pa to nikoli ni bilo bistveno. Zanimale so me zgodbe, čustva in življenje ljudi. Modna scena in njen površinski značaj preprosto nista bila del mene. Seveda pa niso vsi enaki, obstajajo tudi modni oblikovalci, ki so res umetniki in krasni ljudje.
Kdaj ste ugotovili, da bi bila igralska pot prava za vas?
Zelo zgodaj, pri šestnajstih letih, ko sem odkrila GILŠ (Gledališko in lutkovno šolo). Že v osnovni šoli sem obiskovala dramske krožke in v igranju izjemno uživala, čeprav sem imela sprva veliko tremo. A želja po izražanju je bila močnejša.
Vseeno pa ste na FDV v Ljubljani študirali komunikologijo, ne pa igre na AGRFT. Kako to?
Na AGRFT sem poskusila, vendar mi takrat ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov za smer igra. Kmalu zatem sem začela obiskovati avdicije in dobila prve filmske vloge, kar me je naravno usmerilo na nekoliko drugačno pot. Odločila sem se, da bom svoje igralsko znanje poglabljala skozi različne mednarodne programe in delavnice, predvsem s poudarkom na filmski igri. Na študij komunikologije pa sem se vpisala predvsem zato, da pridobim širšo izobrazbo poleg igralske poti. Na koncu sem vseeno nadaljevala z magistrskim študijem na AGRFT, smer filmske in televizijske študije, pred tem pa sem diplomirala iz mednarodnih odnosov.
Igralsko ste se med drugim izobraževali na danski Evropski filmski šoli in v newyorškem igralskem studiu William Esper Studio. Kaj vam je dala izkušnja iz tujine?
Tujina mi je dala ogromno. Predvsem možnost, da sem spoznala ustvarjalce iz različnih kulturnih okolij in se seznanila z drugimi igralskimi tehnikami, ki jih pri nas morda ne bi. Poleg tega ti življenje v tujini prinese veliko samostojnosti, naučiš se, kako se znajti v novih okoliščinah, tudi malce bolj odrasteš, ker ni blizu mame, ki ti skuha kosilo. Vse to znanje in izkušnje sem nato prenesla v svoje delo doma in v poučevanje.
Kako to, da ste se podali v poučevanje?
Na začetku je bilo to predvsem iz praktičnih razlogov, da imam stabilnejši prihodek. Sprva sem bila nekoliko negotova, ali sploh znam učiti, a sčasoma sem v poučevanju začela zares uživati. Zdaj me ta del mojega dela izpolnjuje, saj sem hkrati mentorica in režiserka zaključno-ustvarjalnih predstav ali filmov, ki jih pripravimo z učenci. Imam svojo igralsko šolo (Igralska šola z Manco), kjer poučujem predvsem osnovnošolce, občasno pa organiziram tudi delavnice za odrasle. Uživam, ko vidim, kako otroci rastejo, pridobivajo samozavest in uživajo v igri pred občinstvom ali kamero.
Tudi pri filmu Elvis Škorc ste bili kot asistentka režije zadolženi za trening igralcev. So bili mladi učljivi?
V tem filmu so bili že na začetku – pri zadnjih krogih castinga – izbrani takšni otroci in mladostniki, za katere smo vedeli, da so najprimernejši za svoje vloge. Imeli smo približno mesec dni vaj, morda celo več. Večkrat smo šli skozi tekst, vendar smo ga vsakič poskusili povedati na nekoliko drugačen način, da se ga niso naučili »fiksno«, v smislu, da bi ga vedno izgovarjali z enakimi čustvi. Pomembno se mi je zdelo, da so razumeli, da je mogoče isti prizor odigrati z različnim podtonom, razpoloženjem ali miselno motivacijo. Pri delu smo se zelo zabavali, hkrati pa tudi resno in zavzeto delali. Zelo sem poudarjala pomen medsebojnega poslušanja: da več ko dajo soigralcem, več dobijo nazaj. Da morajo drug drugega podpirati, da igrajo drug za drugega in da so ekipa. Mislim, da se to v filmu tudi vidi.
Kakšno je bilo vzdušje med snemanjem?
Vzdušje na snemanju je bilo izjemno toplo; vsako jutro smo se objeli in prav tako ob koncu snemalnega dne. Na snemanju smo z mladimi igralci za vsak prizor ponovili tekst in določili, kje v filmu je prizor, kaj se je zgodilo pred tem, kakšna misel stoji za izgovorjenimi besedami, kaj zares želi povedati, pa ne pove, kakšni so odnosi … Po vsakem kadru sem pristopila do njih in povedala, kaj je bilo dobro in kje lahko še kaj poskusimo drugače. Bila sem jim opora, podpora …
Kaj bi svetovali mladim, ki vstopajo v svet umetnosti?
Če jih umetnost res zanima, naj sledijo temu. Naj se zavedajo, da bodo večkrat razočarani, zavrnjeni, da ne bodo všeč vsem. A s časom in vztrajnostjo dobiš debelo kožo. Pomembno je vztrajati, se ukvarjati s sabo in se ves čas izboljševati. Talent ni vse, veliko več pomenijo vztrajnost, navdušenje, vedoželjnost in pogum. Če res želiš uspeti in živeti od umetnosti, se moraš samo osredotočiti na željo, da boš uspel. Če ti ne uspe takoj, se pobereš in greš naprej. Pomembno je tudi, da si pogumen in da znaš zbrati ljudi okoli sebe, najti skupino, s katero lahko skupaj ustvarjate. Družiti se z ljudmi, ki jih zanimajo podobne stvari, pomeni, da skupaj zmorete več in ustvarite več.
Bi se sami še enkrat podali na to pot?
Hm, odvisno od tega, kateri dan me to vprašate. Ampak ja, ničesar ne obžalujem. Bilo je vsega: lepote, bede, blišča, najlepših in najslabših dni … To je bila moja pot in takšna bo najbrž še naprej.
