Imajo jezik in opolnomočenje, ki ga je naša generacija morala dolga leta iskati. Sama sem odraščala v času, ko je bila ženska seksualnost še vedno nekaj, o čemer se ni govorilo na glas. Če si bil količkaj radoveden, si moral po potencialno literaturo v knjižnico, kar je bil v manjših okoljih svojevrsten, zardevajoč in povrh vsega še na kartonček zabeležen podvig. Vibrator je bila neobstoječa beseda, četudi kaj veliko nismo zamujale, saj so v tistem obdobju to bile kot kamen-skala-kost trde palice, skoraj kot tisti prvi kameni dildo izpred 30.000 let pred našim štetjem. To lahko trdim z gotovostjo, ker sem tam pri svojih dvajsetih dobila en tovrsten primerek v dar. Vstop v kakšnega od redkih seks šopov pa je terjal logistično organizacijo in primeren outfit, da si se zavit v šal s kapuco na glavi kot kakšen zamaskiran ilegalec sploh prismukal skozi vrata. Tudi če si šel samo po masažno olje. Današnji svet se zdi kot iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma, nezanemarljivo pa je tudi, da so se moji časi odvijali pred zgolj 20 leti.
Ko sem vstopala v prve intimne odnose, nisem imela pojma o ničemer. Vstopanje v intimnost je bilo kot spust v temno, vlažno klet, kjer škripajo tla pod nogami, vsaka senca pa srhljivo preti, da bo nekaj skočilo nate. Edine informacije, ki smo jih o spolnosti dobili kot mulci, so bile vezane na nezaželeno nosečnost, kondome in aids. Živ bog ni omenil užitka. Gledano iz današnje perspektive sem imela srečo. Svet intimnosti me je privlačil kot sam vrag in tista temna klet je kar klicala po raziskovanju. Počasi sem korak za korakom prižigala luči v podzemlju nepoznanega – z vsakim novim spoznanjem, vsako izkušnjo, vsako knjigo, ki mi je prišla pod roke. Svoji radovednosti pa tudi ščepcu sreče se imam zahvaliti, da danes osvobojena vseh predsodkov še vedno odkrivam in razkrivam vse plasti svoje seksualnosti. Sem pa, kot mnoge ženske, takrat verjela in zdelo se mi je povsem naravno, da je moja vloga zadovoljiti moškega. Šele mnogo let kasneje sem spoznala vrednost svojega lastnega užitka. In si ga dovolila tudi vzeti.
Seksualnost žensk se je (pre)dolgo povezovala z dolžnostjo, ne z užitkom. Ta percepcija ima globoke zgodovinske in kulturne korenine – od časa, ko je bila ženska vloga omejena na reprodukcijo in skrb za družino, do obdobij, ko je bila ženska spolnost tabuizirana ali celo demonizirana. To je ustvarilo pričakovanja, ki so se vtisnila v našo kolektivno zavest in oblikovala podobo ženskega telesa kot objekta, ne kot vira užitka. Ta pričakovanja so se skozi stoletja prelivala tudi v odnose, kjer je ženski užitek pogosto ostajal postranska stvar, kot kakšen dodaten, nenujen okrasek. Kljub vsemu napredku se ta tiha dinamika še vedno kaže – v občutku dolžnosti, strahu pred sodbo, v težavah pri izražanju svojih želja, v prepričanju, da so naše želje manj pomembne kot potrebe drugih. Ženska seksualnost se še vedno pogosto obravnava kot nekaj »prepovedanega«, nespodobnega in obsojanega, če je preveč vidna, preveč svobodna, preveč izražena. Zato sem navdušena nad tem, da s(m)o si ženske v tem času izborile prostor za razpravo o našem užitku vsaj v javni sferi. V zasebni pa je še vedno ogromno neizrečenega in potlačenega. Kljub vsem odprtim pogovorom na družbenih omrežjih je še vedno ogromno žensk, ki si v zasebnosti ne upajo izraziti svojih želja.
Kolikokrat si ženske še vedno ne upamo glasno povedati, kaj nas vzburja, kaj si želimo ali celo, da užitek sploh potrebujemo?
Ko 8. marca na veliko govorimo in častimo boj za ženske pravice, pogosto spregledamo boj, ki je veliko tišji in bolj oseben – boj za pravico do užitka. To je pravica, ki si je ženske še vedno nismo povsem izborile. Ne gre za privilegij, ne za kaprico, ampak za temeljno potrebo. Tako kot smo se borile za volilno pravico, pravico do izobrazbe, dela in ekonomske neodvisnosti, moramo še vedno zavzeto braniti tudi pravico do lastnih želja, telesnosti in spolnega zadovoljstva. Ta boj je morda še težji, ker je bolj intimen in manj viden. Medtem ko so bile družbene in politične pravice predmet javnih razprav in gibanj, je pravica do užitka pogosto skrita za zaklenjenimi vrati spalnic, prepletena s sramom in tišino. In ravno zato je tako pomembno, da o njej govorimo na glas.
Pravica do užitka je pravica, ki si jo moramo vzeti same. Ni dovolj, da čakamo na nekoga, ki nam jo bo dal ali odobril. Užitek ni nekaj, kar se podarja. Je nekaj, kar si vzameš. Nekaj, za kar se odločiš. Je dejanje ljubezni do same sebe.
Skozi zgodovino smo si ženske izborile stol za mizo, za katero smo stoletja stregle moškim, ampak za to mizo še vedno prepogosto pozabimo postreči sebi. Kot da bi si dovolile le predjed, medtem ko glavno jed in sladico prepustimo drugim. Ali ni že prišel čas, da si postrežemo s konkretno bogato pojedino, z vsemi hodi in brez slabe vesti, ko si zaželimo še dodatno porcijo naše najljubše sladice?
