Če so pred tem v puljski areni prirejali filmski festival in od glasbe uprizarjali kvečjemu opere, kakršna je hrvaška klasika Ero s onoga svijeta, se za začetek vstopanja popularne glasbe šteje nastop Stinga leta 1997. Po njem se je število koncertov in tudi drugih prireditev začelo množiti. V letošnjem poletju so v Pulju že nastopili Lenny Kravitz, Ricky Martin, David Byrne, obetajo se še Moby, Sting, Nick Cave, Lorde, Tom Odell, Judas Priest in Hollywood Vampires, z Aliceom Cooperjem na čelu, prav tako regionalni zvezdniki, kot sta Severina in Haris Đinović, medtem ko bo prvi večji naslednji dogodek konec julija, koncert skupine Kraftwerk. Glede na to, da prizorišče zmore sprejeti deset tisoč ljudi, bo to eden njihovih največjih koncertov na turneji, ki jo je nemška elektronska artistična zasedba aprila začela v Nagoyi na Japonskem, v dvorani Zepp, ki sprejme do dva tisoč obiskovalcev.
Dediči nemške avantgarde
Kot turistična atrakcija Kraftwerki verjetno niso velikokrat nastopili, če sploh kdaj. Gre za zasedbo, ki izhaja iz konceptualno umetniškega, avantgardnega glasbenega izročila, kakršno se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvilo v okolju umetniške šole v Düsseldorfu. Ključna oseba tamkajšnjega dogajanja je bil Joseph Beuys, eden najpomembnejših performativnih umetnikov svojega časa, ki je v svoje nastope vključeval tudi eksperimentalno glasbo, na sledi početja ameriškega skladatelja Johna Cagea oziroma avantgardizma, kakršnega je uveljavljala skupina Fluxus. Glasba Kraftwerkov torej ne izhaja neposredno iz garaž in rokenrola, temveč iz akademskih tokov.
Ralf Hütter, leta 1946 rojeni ustanovni član zasedbe Kraftwerk, je bil tako kot njegov leto mlajši kolega Florian Schneider-Esleben študent glasbene akademije Roberta Schumanna v Düsseldorfu. Sploh Schneider-Esleben je uglednega porekla, saj je sin slavnega nemškega arhitekta in pisateljice, ugleden arhitekt je bil že njegov ded. Medtem ko je bil Schneider-Esleben, ki je po osnovi glasbeni izobrazbi flavtist, obvlada pa tudi številne druge inštrumente, izrazito akademski glasbenik, se je Hütter v šestdesetih letih preizkusil v beat glasbi. Tako je kot organist zasedbe The Phantoms leta 1967 nastopil kot predskupina The Kinks.
Začetki Kraftwerkov so, kot se za Nemce spodobi, konceptualistični. Schneider-Esleben in Hütter sta najprej spisala program oziroma svoje početje utemeljila z ustanovitvijo Organizacije za uresničevanje skupnih glasbenih projektov oziroma tako imenovano študentsko skupino z »odprtimi strukturami«. Terensko delujoči zasedbi se je reklo Organisation, pretežno sta nastopala v umetniških galerijah in leta 1970 tudi v Angliji izdala album Tone Float, ki je bil komercialno neuspešen, in Organizacija se je razpustila. Na njenem pogorišču so nastali Kraftwerk, ki so leta 1970 izdali albumski prvenec z imenom Kraftwerk. Producent plošče je bil Konrad Plank - Conny, elektroinženir in tonski mojster, z izkušnjo sodelovanja tudi z Marlene Dietrich, pa tudi s skupino Cluster, ki velja za eno od utemeljiteljic krautrocka, kot so tedanje nemško glasbeno snovanje poimenovali angleški glasbeni novinarji. Izraz krautrock izhaja iz nemške besede za zelje, vendar je bil kraut tudi slabšalni izraz za nemške vojake v drugi svetovni vojni. Nemškim glasbenikom iz zasedb, kot so Tangerine Dream, Can, Neu!, Amon Düül II, Faust, Ash Ra Tempel, Guru Guru in številne druge, ni preostalo drugega, kot da izraz sprejmejo in razvijejo v neke vrste skupinsko glasbeno blagovno znamko. Plank je sodeloval z večino omenjenih, zraven je bil tudi pri plošči Lonesome Crow, prvencu skupine Scorpions iz leta 1972, medtem ko je kasnejše snubljenje Davida Bowieja, ki se je leta 1976 zatekel v Berlin in v krautrocku iskal navdih, zavrnil in mu celo prepovedal vstop v svoj studio.
Od eksperimentalne glasbe do popa
Plank je s Kraftwerki sodeloval na prvih štirih albumih, vključno s ploščo Autobahn iz leta 1974, ki pomeni prelomnico v njihovi karieri. Plošča velja za prvi elektropop album nasploh, skladba Autobahn pa prva skladba Kraftwerkov, v kateri je slišati tudi vokale. Skladba je bila uspešna. Med drugim se je na ameriški Billboardovi lestvici uvrstila na petindvajseto mesto, v Združenem kraljestvu pa na enajsto. Nadaljevali so v podobnem slogu. Naslednja uspešnica je bila skladba Radioactivity iz leta 1975, album istega imena je bil ustvarjen zgolj z elektronskimi inštrumenti. Pred tem so mestoma uporabljali kitaro, flavto ali klasične bobne.
Skladba Radioactivity je bila uspešna na pop lestvicah v Franciji in Belgiji, obenem je bila uporabljena v številnih televizijskih oddajah in filmih. Skladba Trans Europa Express z albuma iz leta 1977 je bila na lestvicah le malenkost manj uspešna od prejšnjih dveh, z njo pa so vseeno krepili svoj položaj edinstvenih elektroničarjev v svetu popa. Nato so leta 1978 izdali album Die Mensch-Machine, na katerem je tudi skladba Das Model, pesem o manekenki, v katero je bil dejansko zaljubljen Emil Schult, slikar in oblikovalec več Kraftwerkovih naslovnic, ki je napisal besedilo. Pesem Das Model, izdana leta 1978, je največja uspešnica Kraftwerkov, saj je na angleški lestvici zasedla prvo mesto. Na taisti plošči je tudi Die Roboter, prav tako globalno uveljavljena skladba, ki v ZDA sprva ni bila uspešna, zato pa toliko bolj v Evropi, pa tudi v Indiji, kjer se je skladbo uporabljalo v kinodvoranah za stopnjevanje napetosti, preden so začeli predvajati film.
V nadaljevanju so Kraftwerki izdali še štiri albume, zadnjega oziroma enajstega po vrsti Tour de France Soundtracks leta 2003. Pravzaprav jim niti ni bilo treba biti avtorsko aktivni, saj so ob občem razmahu elektronske glasbe dobili status zaslužnih prvoborcev, ki jim dolgujejo malodane vsi elektroničarji. In prav tovrstnega občinstva se lahko nadejajo tudi v Pulju.
