Ameriški skladatelj George Gershwin (rojen kot Jacob Gershovitz) se je s svojim genialnim talentom znašel ob pravem času na pravem mestu in zaslovel. Uspelo mu je edinstveno povezati črnsko in jazzovsko glasbo s tradicionalno klasično glasbo. V začetku je bil samouk, prve orkestracije so mu celo pisali drugi, ampak se je hitro učil; odšel je tudi na študij v Evropo, k takrat že slavnemu Igorju Stravinskemu.
V tem obdobju je napisal simfonično suito Amerikanec v Parizu, ki je pozneje ozvočila istoimenski film in muzikal, napisal pa je tudi znamenito skladbo Rapsodija v modrem, ki jo nekateri pri nas glede na original (Rhapsody in Blue) raje prevajajo kot Rapsodija otožnosti. Ravno na ta dan leta 1924 je bila skladba izvedena krstno, in sicer v dvorani Aeolian Hall v New Yorku. Še danes je eno najbolj izvajanih koncertnih del po vsem svetu. Med najtehtnejša skladateljeva dela prištevamo še folk opero Porgy in Bess, Klavirski koncert, Preludij za klavir in Kubansko uverturo.
Glasbena in teatrska kotlovnica
Gershwin je deloval v zlati dobi scenske glasbe, ki velja od leta 1920 do poznih petdesetih. To je bil v Ameriki čas Jeroma Kerna, Irvinga Berlina, Oscarja Hammersteina, Richarda Rodgersa in Stephena Sondheima, na tej strani Atlantika pa Andrewa Lloyda Webbra. Ko so se v glasbenem loncu pomešali ragtime, zgodnji jazz, dunajske operete, »blackface minstrel« šov (ki si ga je v videokolažu evrovizijskih viž izposodil tudi Klemen Slakonja in na medmrežju te dni zakuhal afero) ter avtentični bues z globokega juga ZDA, se je vse skupaj prelilo na broadwayski oder v obliki muzikala. Gershwin je napisal glasbo za vsaj ducat muzikalov.
Dvajseta so bila tudi zlata doba jazza, ki se je razvijal iz afroameriških glasbenih tradicij v New Orleansu in Chicagu ter se hitro širil v večje ameriške mestne centre, kot sta New York in Los Angeles; pomembno je vplival tudi na Gershwina. Inovator v jazzu Louis Armstrong je leta 1924 v New Yorku začel snemati s Fletcherjem Hendersonom. Duke Ellington je v tem času gradil lasten prepoznaven zvok, ki je pozneje zaznamoval swing. Irving Berlin in Cole Porter sta se uveljavila kot mojstra popularne glasbe in muzikala. Dirigentu in aranžerju Paulu Whitemanu, skratka tistemu možu, ki je Gershwinu naročil, naj napiše Rapsodijo v modrem, pa je uspelo jazz približati širšemu občinstvu in ga iz klubov spraviti v koncertne dvorane, kjer se je prej poslušala le klasična glasba.
A tudi v klasični glasbi je bil to čas avantgarde. V Evropi sta sicer še močno odmevala pozna romantika in impresionizem, pisala pa se je tudi zgodnja moderna glasba. Igor Stravinski, recimo, se je v dvajsetih že uveljavil kot avtor baletne glasbe Pomladno obredje (1913), v tridesetih pa se je poglabljal v neoklasicizem. Maurice Ravel je sicer obveljal za impresionističnega skladatelja, a ko je leta 1928 obiskal ZDA, se je navdušil nad Gershwinom. Béla Bartók je v tem času raziskoval ljudsko glasbo in jo vključeval v klasično kompozicijo, Arnold Schönberg pa je razvil dvanajsttonsko tehniko, ki je postala osnova za avantgardno glasbo poznejših desetletij.
Skladba v treh tednih
Če se vrnemo k skladbi Rapsodija v modrem, je nastanku botrovala posebna prigoda. Leta 1923 je Paul Whiteman že pripravljal koncert pod naslovom An Experiment in Modern Music, kjer je želel raznim profesorjem glasbe, zahtevnejšemu poslušalstvu klasične glasbe in tudi drugim predstaviti »resnejše« džezovske kompozicije, ki se ponašajo s kakovostjo. Povabil je tudi Gershwina, da napiše novo skladbo, in mu naročil, naj poveže klasično in džezovsko glasbo. Vendar je skladatelj dvomil vase in se pisanja kar ni lotil. Takrat je štel 25 let, bil pa je že priznan skladatelj, pianist in pisec popularnih pesmi in muzikalov. Skratka, pisanje je prelagal, nato pa je v začetku leta 1924 v časopisu prebral izjavo Whitemana, da »Gershwin že piše novo delo« za njegov koncertni dogodek.
Pograbila ga je panika in nemudoma je sedel za klavir. Skladbo je dokončal v manj kot treh tednih, navdih pa našel v potovanju z vlakom v Boston. Pozneje je pripovedoval, kako mu je med vožnjo po glavi zvenela glasba, ki jo je potem zgolj prelil na papir – hitri ritmi, zvočne slike mest, skozi katera je potoval, ob tem pa občutek nekakšnega »jazzovskega utripa« Amerike.
Uspeh ob prvi izvedbi
Ob prvi izvedbi v dvorani Aeolian Hall v New Yorku je za klavir sedel kar Gershwin sam. Takrat še ni bil toliko vešč orkestracije, zato mu je za jazzovski orkester skladbo priredil Whitemanov aranžer Ferde Grofé (ki je pozneje to delo še večkrat orkestriral). Viri navajajo, da so na premieri poslušalci v dvorani že po prvih taktih osupnili: ikonični glissando, kjer se zvok klarineta iz nižin nenadoma povzpne v nekonvencionalne višine, je bil za njihova ušesa nekaj nenavadnega, povsem novega. Ta uvodni del skladbe je bil rezultat improvizacije klarinetista Rossa Gormana med vajami, Gershwinu pa je bila njegova ideja tako všeč, da jo je obdržal.
V tem času sta se »resna« klasična glasba in »lahkotnejši« jazz še zelo razhajala, a je Gershwin prav z Rapsodijo v modrem dokazal, da je ta prepad možno premostiti. V to smer so potem gradili tudi skladatelji Maurice Ravel (Koncert za klavir v G-duru), Leonard Bernstein (West Side Story), Igor Stravinski, Aaron Copland, John Adams. Rapsodija v modrem ni nastala v nekem vakuumu, ampak v obdobju izjemnega glasbenega preporoda in eksperimentiranja, zato tudi ta glasba ni konvencionalni klavirski koncert. Označujejo jo kot nekakšno filmsko glasbeno fresko Amerike in kot simbol ameriške klasične glasbe, ameriške kulture.
