Majhni, prisrčni puhasti psi, ki se sprehajajo po ulici, so videti nedolžno, a pozor – po vsej verjetnosti imajo v sebi tudi malo volka. Ameriški znanstveniki so namreč pred dnevi objavili presenetljivo ugotovitev: skoraj dve tretjini vseh pasem psov ima merljivo količino volčjega DNK.
Ne gre za starodaven genski ostanek iz časa, ko so se psi pred približno 20.000 leti razvili iz volkov, temveč za sled križanja med domačimi psi in divjimi volkovi v zadnjih nekaj tisočletjih.
Vpliv volčjega gena na vedenje in velikost
Logan Kistler, kustos v naravoslovnem muzeju Smithsonian v Washingtonu in soavtor raziskave, je za agencijo AFP povedal: »To ne pomeni, da imate doma volka, je pa lahko razlog za morda ne ravno tipično vedenje vašega hišnega ljubljenčka.«
Znanstveniki so prepričani, da je volčji DNK vplival na velikost, voh in celo osebnost sodobnih pasem. Čeprav je križanje med psi in volkovi dolgo veljalo za redek pojav, to očitno ni res.
»Pred to raziskavo je prevladovalo prepričanje, da pes zares postane pes le, če v sebi skoraj nima volčjega DNK oziroma ga sploh nima,« pravi glavna avtorica študije Audrey Lin iz ameriškega naravoslovnega muzeja.
Ugotovili so, da ima več kot 64 odstotkov sodobnih pasem volčje poreklo, celo majhna čivava ima približno 0,2 odstotka. »To je povsem logično vsakomur, ki ima doma čivavo,« se je pošalila Linova.
Pasme z največ volčjega DNK
Češkoslovaški in saarloosov volčjak imata največ volčjega DNK – do 40 odstotkov. Med priljubljenimi pasmami ga je veliko tudi pri francoskem trobarvnem goniču, približno pet odstotkov. Visoko se uvrščajo tudi hrti, kot sta saluki in afganistanski hrt.
Čeprav so psi z več volčjega DNK običajno večji, to ni vedno pravilo – bernardinec denimo volčjega DNK sploh nima.
Prijazni ali teritorialni?
Raziskovalci so svoje podatke primerjali z opisi značajskih lastnosti pasem. Tistim z malo ali brez volčjega DNK so pogosteje pripisovali lastnosti, kot so prijaznost, lahka učljivost in naklonjenost. Po drugi strani pa so pasme z več volčjega DNK pogosteje opisovali kot nezaupljive do tujcev, samostojne, dostojanstvene ali teritorialne. A Kistler poudarja, da so opisi pasem pogosto nepopolni in ne odražajo nujno vedenja posameznega psa.
Psi so se preprosto morali prilagoditi krajem, kamor so jih ljudje odpeljali. »Volčji geni so jim v določenih okoliščinah dajali prednost,« pojasnjujejo strokovnjaki in kot primer izpostavljajo številne tibetanske pasme, ki imajo poseben gen za prilagoditev na visoko nadmorsko višino: enak gen imajo tudi tibetanski volkovi.
