Razstava o moškosti in moči

Razstava Superfine: Tailoring Black Style, ki so si jo minuli ponedeljek v okviru dogodka Met Gala že lahko ogledali povabljeni gostje, je za javnost odprta od 10. maja. Razstavo je zasnoval Andrew Bolton, glavni kustos Inštituta za kostume, ki je sodeloval z gostujočo kustosinjo Monico Miller, profesorico afriških študij na Barnard Collegeu Univerze Columbia ter avtorico knjige Slaves to Fashion: Black Dandyism and the Styling of Black Diasporic Identity iz leta 2009. Prav to akademsko besedilo je bilo izhodišče za razstavo, ki skozi figuro dandija raziskuje več kot tristo let črnskega sloga in identitete. Dandi je moški, ki svojemu videzu namenja izjemno pozornost in premišljenost. A za črne dandije to nikoli ni bila le nečimrnost – šlo je in, kot avtorica piše v svoji knjigi, gre še danes za pravico do moči in samoodločanja. Na neki način lahko njihov odnos do urejenega videza razumemo tudi kot obliko nenasilnega odpora.

Razstava osredotočena na črnsko kulturo

Predvsem temnopolte zvezde ponedeljkovih »modnih oskarjev« so se strinjale, da razstava Superfine prihaja v času, ko jo najbolj potrebujemo, saj zagovarja idejo sinkretizma in prikazuje, kako so črni dandiji z združevanjem afriških, ameriških in evropskih elementov ustvarili nepozaben slog. S pozitivnimi vzorniki se razstava upira toksičnosti vse bolj prisotne in izključujoče »manosfere«. Čeprav je srhljivo aktualna, politična dimenzija razstave ni bila načrtovana – pripravljali so jo več kot leto in pol. »Zame bi bila zgodovina pomembna ne glede na okoliščine in čas,« je za Vogue povedala Monica Miller. Ko jo je Andrew Bolton povabil k sodelovanju, je sprva podvomila o primernosti trenutka, a jo je prepričal z razlago, da izhaja iz pogovorov ob razstavi

In America: A Lexicon of Style, smrti nekdanjega urednika revije Vogue Andréja Leona Talleyja (2022) in razmisleka o tem, kako bi lahko zbirka Metropolitanskega muzeja bolj podpirala razstave, osredotočene na črnsko kulturo in vprašanja rase.

Čeprav Superfine raziskuje pretiravanje kot enega od obrazov dandizma, razstava ponuja še druge razsežnosti – kot poudarja Monica Miller, se dandizem povezuje tudi z masko, preobleko. Gre za cel spekter performativnosti, še posebej je ta lahko izrazit, ko je prežet z rasnim kontekstom. Obenem razstava osvetljuje raznolikost moškosti, ki jo dandizem nenehno razširja. A$AP Rocky z ruto ali biseri je le en primer. Kot pravi gostujoča kustosinja v videoposnetku Metropolitanskega muzeja umetnosti (MET): »Ko se tega enkrat zaveš, vidiš črnski dandizem povsod in v najrazličnejših oblikah.«

Razstava Superfine kronološko sledi razvoju črnskega sloga od 18. stoletja dalje, a tako kot dandizem sam je tudi ta časovni okvir nejasen in igriv. Eden prvih eksponatov je vijolična žametna obleka z zlatimi detajli iz 19. stoletja – oblačilo, ki bi ga, kot pravi Monica Miller, nosil »razkošni suženj« in ki spominja na razkošje dvorov iz časa Sončnega kralja.

V prostoru umetnice Torkwase Dyson sta razstavljena črna vojaška uniforma z zlatimi detajli izpod rok Olivierja Rousteinga za Balmain ter eleganten vojaški plašč, ki je pripadal Andréju Leonu Talleyju. Postavitev se poklanja Talleyju, vplivnemu modnemu uredniku in nekdanjemu sodelavcu Diane Vreeland z Inštituta za kostume, kot navdihu in simbolnemu stebru razstave.

Talley, ki ga je Anne Wintour, od leta 1988 glavna urednica ameriške izdaje Vogua, opisala kot »dandija med dandiji«, je le ena od izstopajočih osebnosti, predstavljenih na razstavi. Med njimi so tudi abolicionist Frederick Douglass, umetnik Iké Udé in glasbena legenda Prince. Ob njih pa sodobni temnopolti oblikovalci, ki s svojimi kreacijami na novo definirajo moško modo. Med ženskimi oblikovalkami naj izpostavimo Grace Wales Bonner in Bianco Saunders, med moškimi pa Pharrella Williamsa pri Louisu Vuittonu ter Willyja Chavarrio in Raula Lopeza pri Luarju, ki v modo prinašajo sveže pristope.

Moškost in moč v moški modi

Razstava odpira tudi vprašanja moškosti in moči, ki sta tesno povezani z moško modo. Ta koncept sega vse do »velikega odrekanja« konec 18. stoletja, ko so bele protestantske družbe zavrnile moško ekstravaganco v prid temni strogi obleki kot simbolu racionalnosti in belskosti. Ta obleka, kot ugotavlja Miller, deluje kot oklep ali eksoskelet, ki zakriva telo. V nasprotju s tem pristopom razstava postavlja v ospredje identiteto in preobrazbo telesa. To raziskuje tudi kolekcija Iba Kamare za Off-White, kjer so tako ženska kot moška oblačila prepletena z vezenjem, ki poudarja anatomijo telesa, ki obleko nosi.

Disciplina je temeljno načelo dandizma, in čeprav so črni dandiji ​s pridom izkoriščali binarnost razkritja in preobleke, oblačila na razstavi Superfine odločno zavračajo kakršnokoli idejo odrekanja. Kot pojasnjuje Monica Miller, gre za proces, v katerem simbol moči belih moških, klasična obleka, postane predmet popolne preobrazbe. Tako je med razstavljenimi kosi tudi razkošna in uporniška zoot obleka, ki je v 40. letih prejšnjega stoletja nastala v Harlemu in simbolizira drznost ter ponos.

Superfine je z neposredno obravnavo rase in spola prelomna razstava. Slavi slog črnega dandija in se hkrati navezuje na širše poslanstvo kustosa Andrewa Boltona – prepoznati modo kot orodje za življenje. Po razstavah In America: A Lexicon of Style (2021), ki je postavila taksonomijo čustev v povezavi z nacionalno in lokalno pripadnostjo, ter Sleeping Beauties (2024), ki je odkrivala senzorne vidike oblačil kot nosilcev zgodovine, Superfine občinstvu razkriva črnske posebnosti v dvanajstih tematskih sklopih, ki vključujejo spoštovanje, dostojanstvo in lepoto. Ali kot je zapisal Bolton: »Dandizem je oblika ljubezni do sebe, ki se radodarno prenaša naprej. Eden ključnih poudarkov razstave je, da je črnski dandizem ekspanziven in mogočen ter je nosilec trenutne renesanse moške mode.«