V obdobju, ko je povsem običajno, da kupujemo televizijske sprejemnike z več kot metrom diagonale, ko lahko na njih po lastni izbiri gledamo oddaje, ki so bile na sporedu pred nekaj dnevi, preskočimo oglasna sporočila, če imamo na voljo nekatere napredne funkcije, pa denimo pri prenosu dirke formule 1 celo izbiramo kamero, ki nam bo predvajala živo sliko, naj bo ta splošna ali na čeladi katerega izmed dirkačev, se zdi čas, ko smo vse skupaj gledali na majhni kockasti škatli in imeli na voljo do največ sedem programov, prazgodovinski. A vendar sploh ni tako daleč in sami se še dobro spomnimo, pa na tem svetu nismo še niti pol stoletja, kako je komentator nogometne tekme na začetku vsakega prenosa najprej razložil, v kakšni kombinaciji »majic in hlačk« igra posamezna ekipa, in nato obvezno, »za vse tiste, ki nas spremljate na črno-belih sprejemnikih«, dodal, kdo je temnejši in kdo svetlejši.
Kakor koli, čeprav torej časi, ko je imelo veliko gospodinjstev doma še črno-bele televizorje, niso tako zelo daleč, je po drugi strani že zelo dolgo časa minilo od prvih filmov, ki so jih posneli v barvah. Velik preskok na tem področju je pomenila tehnologija Technicolor, ki je zaživela v 30. letih prejšnjega stoletja, z njo pa je bil posnet tudi eden najpomembnejših filmov tistega obdobja, Čarovnik iz Oza. V njem je v vlogi Doroteje blestela Judy Garland, ki si takrat zagotovo ni mislila, da bodo njeni značilni čarobni rdeči čeveljci, ki jih je nosila v filmu, čez slabih 90 let imeli tako kultni status in postali tako zaželeni, da se zdaj ponašajo z nazivom »najdražji predmet iz filmov, prodan na dražbi«. Nedavno so omenjeni par, enega izmed skupno šestih ali sedmih (različni viri navajajo različne podatke), ki so jih uporabili pri snemanju filma, in enega od štirih, ki se je ohranil do danes, prodali za vrtoglavih 28 milijonov dolarjev! Pa zaokrožimo zgodbo s črno-belim in barvnim – v knjigi Lymana Franka Bauma, na podlagi katere je nastal film, je Doroteja nosila srebrne čeveljce, v filmu pa so jih spremenili v rdeče prav zaradi navdušenja nad živimi barvami, ki jih je omogočala tehnologija Technicolor, s čimer so prišli bolj do izraza. Kdo ve, ali bi ostali srebrni, če bi šlo za črno-beli film ...
Izginili za 13 let
Če se vam ob natančnem branju zgornjega odstavka nekaj preprosto ne izide, ne skrbite – ni nič čudnega. Zagotovo si namreč postavljate vprašanje, kako to, da so za navedeni »nori« znesek lahko prodali par čevljev, če pa so se do danes ohranili štirje enaki. A odgovor je enostaven: omenjeni par ima v nasprotju z drugimi za seboj izjemno zanimivo zgodbo. Ta se očitno bolj kot kar koli drugega prodaja. No, zgodba gre takole: bilo je leto 2005, ko so bili svetleči rdeči čeveljci nekaj časa razstavljeni in na ogled v muzeju Judy Garland v njenem rojstnem mestu Grand Rapids v ameriški zvezni državi Minnesota, ko je tjakaj vlomil možakar po imenu Terry Jon Martin. Pri čemer ni imel težkega dela, saj je bilo varovanje zelo slabo oziroma ga kar ni bilo. Najprej je namreč s kladivom razbil steklo na vhodnih vratih, nato pa z istim orodjem še vitrino s čevlji. Ti so torej čez noč izginili, identiteta roparja pa je ostala neznana vse do predlani, ko je stopil pred sodnika; agenti FBI so ga sicer izsledili še pet let prej, leta 2018, ko so pri njem našli tudi – čevlje. In to, na srečo, odlično ohranjene.
Danes 77-letni Martin je bil sicer stari znanec policije, kot je na sojenju pojasnil njegov odvetnik Dane DeKrey, pa je kraja omenjenih čevljev zanj pomenila vrhunec »roparske kariere« in še zadnji veliki podvig. Pri čemer je bil tudi nekakšna žrtev – naročnik ropa ga je namreč prepričal, da so na čevljih pravi dragulji in da bo za njih dobil milijon dolarjev. A po kraji se je Martin sam želel prepričati o tem. Ko je izvedel, da draguljev ni in da so čevlji okrašeni z navadnim steklom, jih je enostavno založil in na njih pozabil. Ker je Martin na sojenje prišel vidno slabega zdravja, v invalidskem vozičku in s kisikovo masko, je bila kazen mila: obsodili so ga za čas, ki ga je v zaporu že preživel in ga spustili na prostost. Usoda naročnika ropa, za kar je obtožen prav tako 77-letni Jerry Hal Saliterman, medtem še ni znana, je pa zanimivo, da je tudi omenjeni na prvo zaslišanje prišel v – vozičku in s kisikovo masko.
Petnajst minut divjega ritma
Kakor koli, februarja lani so čevlje po vseh zapletih vrnili prvotnemu lastniku, zbiratelju filmskih predmetov Michaelu Shawu, ki jih je leta 2005 posodil muzeju, od koder so jih ukradli. Ko se je nekaj mesecev pozneje izvedelo, da bodo šli na dražbo, je bilo zanimanje nemudoma izjemno. Prvih nekaj dni, ko je dražba potekala na spletu, se je po besedah Roberta Wilonskega, podpredsednika dražbene hiše Heritage Auctions, za potencialne dražitelje tako prijavilo več kot 800 ljudi ali organizacij, med njimi tudi muzej Judy Garland. Do dneva, ko se je dražba nadaljevala v živo, je najvišja ponudba na spletu dosegla 1,55 milijona dolarjev, zato so organizatorji računali, da bodo iztržili največ tri milijone. No, dogajanje v živo, ko so dražitelji 15 minut po telefonu v divjem ritmu dvigovali ponudbe, pa je šokiralo vse. Zadnja ponudba se je ustavila pri omenjenih 28 milijonih dolarjev, skupaj s pristojbino, ki jo je moral plačati organizatorjem dražbe, pa je novi lastnik, ki je, kakopak, želel ostati neimenovan, za par rdečih čeveljcev odštel kar 32,5 milijona dolarjev.
Kako vrtoglav znesek je 28 milijonov dolarjev, sicer najbolje opiše izjava voditelja dražbe, ki je zbranim in tistim, ki so vse skupaj spremljali prek spleta, povedal, da je bil prejšnji rekord za predmet iz zabavne industrije »le« 5,52 milijona dolarjev, kolikor so iztržili za belo obleko, ki jo je Marilyn Monroe nosila v filmu Sedem let skomin. Pri čemer je treba poudariti, da so merila precej nedodelana – če pod predmete štejemo tudi večje, denimo avtomobile, je tisti, ki bi bil največ vreden po našem okusu, aston martin DB5 iz bondijade Goldfinger, ki ga je v omenjenem filmu vozil 007 Sean Connery. In enakega, le da tistega, ki so ga uporabljali za promocijo filma Thunderball, sicer pa prav tako po bondovsko predelanega, so pred šestimi leti prodali za 6,4 milijona dolarjev. No, o njem pa kdaj drugič.
