Bon Scott je svet zapustil pri triintridesetih in za vsega nekaj let zgrešil klub 27, v katerem so Janis, Jimi, Jim, Kurt in vrsta drugih iz lige zveličanih, ki so se sledilcem vtisnili v zavest kot tisti, ki so bili v svojih načelih in njihovem prakticiranju domnevno dovolj iskreni, da so tuzemskost žrtvovali v korist ideje rokenrola. Mehanizem poveličevanja se zdi primerljiv s paradigmo, ki je zastavljena z zgodbo o Jezusu, čeravno ta ni umrl pri sedemindvajsetih, ampak kot Bon Scott pri triintridesetih.
Redni gost bolnišnic
O Scottu tudi ni zarotniških teorij. Nihče ne širi novic, da ga je ubila Cia, da je spremenil identiteto in da živi nekje v miru. Trditi slednje bi bilo v njegovem primeru sploh neosnovano in neprepričljivo. »Na turneji sem že petnajst let in se ne nameravam ustaviti,« je dejal za časa življenja. Bil je eden največjih hiperaktivcev rok glasbe. »Bad boy« in »problem child« osnovne vrste, brez olajševalnih okoliščin zatekanja v umetnost sublimnosti. Zato mu marsikdo ne pripisuje presežnih vrednosti. A na drugi strani sta njegov lik in delo za mnoge primer ultimativne rokerske verodostojnosti. On in morda še Ozzy Osbourne ali Iggy Pop, kot edini pristni divjaki rokenrola, v primerjavi s katerimi so vsi drugi pozerji, simulanti oziroma približki.
Scott spada med popzveznike z mladostniškim zaporniškimi staležem v biografiji. Pri sedemnajstih letih je bil obsojen zaradi kaznivega spolnega odnosa s še mlajšo najstnico od njega, zaradi česar je odsedel enajst mesecev. Zgodilo se mu je pri šestnajstih letih na lokalnem plesu. Ko so drugi vrstniki ugotovili, da sta bila z dekletom intimna, je to izzvalo pretep. Scott je dal policiji lažne podatke, pri kasnejši hišni preiskavi pa so našli še približno 50 litrov ukradenega bencina. Leto pred tem je opustil šolanje in začel delati kot hlapec na kmetiji, mornar na ribiški ladji, poštar oziroma kot skladiščnik. Leta 1964 je začel tudi bobnati in priložnostno peti v skupini The Spektors ter leta 1966 v The Valentines, ki so polprofesionalna zasedba, znana po preigravanju priredb. Po njihovem razpadu je nastopil kot pevec v zasedbi The Fraternity, ki je prišla do statusa predskupine imenom, kot so bili Jerry Lee Lewis, Status Quo in angleška zasedba Geordie, v kateri je tedaj pel taisti Brian Johnson, ki je Scotta kasneje nadomestil pri AC/DC. S Fraternity se je tudi prvič preselil v London, a so kaj kmalu razpadli in sledil je povratni let v domovino.
Sredi sedemdesetih oziroma leta 1974, ko je združil moči z desetletje mlajšima bratoma Young iz zasedbe AC/DC, je bil Scott že razmeroma odrasel in izkušen glasbenik, ki mu vseeno še ni uspelo nič pomembnega. Leta 1972 se je poročil, maja 1974 pa s svojim motorjem suzuki GT550 v pijanem stanju doživel težko prometno nesrečo, po kateri je bil tri dni v komi. Tudi sicer je bil gost bolnišnic, anekdota iz leta 1975, ko je tamkaj pristal zaradi predoziranja z narkotiki, pa govori, da sta ga ločeno obiskovali dve ženski, obe noseči z njim. Avgusta 1974 si je šel prvič ogledat nastop AD/DC, mladcev, ki so s svojo veščostjo že izzvali pozornost tudi starejših glasbenikov.
Uradni vzrok: zastrupitev z alkoholom
Družina Young, ki sta ji pripadala tudi Malcolm in Angus, je bila v škotsko-avstralskih razmerah primerljiva z družino Prevc in njihovim pomenom za slovenske smučarske skoke. Ali rečeno drugače: AC/DC so plod načrtnega družinskega snovanja. Tako kot Scottovi so se tudi Youngovi v iskanju ugodnejših življenjskih razmer preselili s Škotskega v Avstralijo. Zima 1963, ko se je to zgodilo, je postregla s temperaturami, nižjimi od minus 20 stopinj Celzija, prav tako ni obetal kriminala polni Glasgow. A najstarejši potomec, leta 1938 rojeni Alexander, je že zastavil glasbeno kariero in je ostal na Otoku, kjer se mu je po selitvi v London uspelo prebiti v srenjo okoli skupine The Beatles. Z vzpostavljenimi zvezami je omogočil, da je skupina Easybeats, ki jo je v Avstraliji ustanovil njegov osem let mlajši brat George Young, prišla v London in tamkaj posnela svojo veliko uspešnico Friday on my mind. Vendar Easybeatsi nikdar več niso ponovili uspeha iz leta 1966. Nekaj časa so v Londonu še lovili trende in duha časa, nato so leta 1969 razpadli in prav tako je sledil povratni let. A Young je ostal v Londonu in uspešno nadaljeval kariero kot avtor skladb in besedil za druge izvajalce, nakar se je posvetil skupini, ki sta jo v Avstraliji ustanovila njegova mlajša brata. On jima je predstavil Scotta, ki se je Angusu in Malcolmu sprva zdel prestar, potem pa sta po celonočnem druženju v prostoru za vaje spremenila mnenje. V nadaljevanju je Scott z AC/DC posnel prvih šest albumov, s Highway to hell iz leta 1978 kot zadnjim, na katerem je pel. Za nemalokaterega privrženca AC/DC je obdobje s Scottom bistveno. Johnson, ki je Scotta nasledil, resda premore izjemen vokal, a se po drži s svojim predhodnikom težko primerja.
In kako je Scott umrl? V noči z 18. na 19. februar se je udeležil zabave v londonskem klubu v družbi Zene Kakoulli, menedžerke zasedbe The Only Ones, v kateri je bil njen soprog Peter Perrett, sicer Scottov londonski družabnik, vokalist. Scott se je v Londonu družil po svoje. AC/DC, sploh brata Young, deklarirano niso prenašali panka, h kateremu so se The Only Ones, ki so imeli enkratno uspešnico Another girl, another planet, vseeno vsaj deloma prištevali. Obenem je šlo za združbo heroinskih odvisnikov, za kar Scott sicer ni veljal, je pa občasno eksperimentiral tudi z najtršimi opiati. Z zabave se je vrnil z omamljenim prijateljem, ki je presodil, da je Scott zgolj nezavestno pijan, in ga je takšnega pustil spati v renaultu 5. Zjutraj ga je našel mrtvega. Uradni vzrok smrti je zastrupitev z alkoholom, a sumi se, da se je zadušil z izbljuvki, ki so bili posledica uživanja neznanih opiatov v povezavi s čezmerno količino zaužitega alkohola.
Po smrti je bil Scott deležen avstralskih državnih časti. Njegov grob je uvrščen na seznam nacionalnih kulturnih spomenikov in obenem velja za najbolj obiskan tovrstni spomenik v Avstraliji. Scott je bil tako prepoznan kot pojem avstralskosti.
