V svetu zločina obstajajo tatovi, ki kradejo z orožjem, in tisti, ki kradejo s čopičem. Nizozemec Henricus van Meegeren (1889–1947), ki je bil znan po vzdevku Han, je sodil med slednje. Njegova življenjska zgodba pa ni samo pripoved o umetniški prevari, pač pa je drama o neuresničenih ambicijah, želji po maščevanju umetniški srenji in neverjetni zvijačnosti, ki ga je pripeljala do tega, da je enega svojih »Vermeerjev« prodal samemu Hermannu Göringu, desni roki Adolfa Hitlerja. Kako je temu človeku sploh uspelo tako dolgo zavajati strokovnjake, zbiratelje in celo, kot omenjeno, nacistično elito?
Han van Meegeren je pot začel kot nadarjen, vendar konvencionalen slikar. Sanjal je o slavi, ki bi jo prineslo priznanje njegovega talenta, vendar je njegov tradicionalni, realistični slog slikanja naletel na gluha ušesa v času, ko so prevladovali modernistični tokovi. Umetniški kritiki so njegova dela zavračali kot zastarela in neizvirna, kar je v njem zanetilo globoko zamero in željo, da bi jim dokazal nasprotno – da bi dokazal, da so pravzaprav oni tisti, ki ne prepoznajo prave umetnosti.
»Nova odkritja«
Njegov tatinski načrt se je začel rojevati v tridesetih letih. Odločil se je, da ne bo le kopiral starih mojstrov, temveč bo ustvaril »izgubljena« dela, ki jih bodo strokovnjaki z navdušenjem sprejeli kot na novo odkrite mojstrovine. Njegova tarča je postal Johannes Vermeer, eden največjih nizozemskih slikarjev zlate dobe, čigar opus je bil razmeroma majhen (danes poznamo nekaj več kot 30 njegovih del), kar je puščalo prostor za »nova odkritja«. Van Meegeren se je lotil dela z neverjetno natančnostjo. Leta je posvetil študiju Vermeerjevih tehnik, materialov in kemičnih procesov.
Uporabljal je avtentična platna iz 17. stoletja (s starih, manj vrednih slik je spraskal barvo), si sam mešal pigmente po starih recepturah, da bi dosegel Vermeerjeve značilne barvne odtenke, in celo izdeloval čopiče iz jazbečeve dlake, kakršne naj bi uporabljal Vermeer. Njegova največja inovacija pa je bila uporaba fenolformaldehidne smole (bakelita), ki jo je primešal barvam. Ko je sliko segrel v peči, se je bakelit strdil, barva pa je postala trda kot stoletja stara, pri čemer so nastale tudi fine razpoke, značilne za stare slike. Nato je te razpoke še napolnil s črnilom, da bi delovale bolj pristno.
Prvi veliki met mu je uspel leta 1937 s sliko Kristus v Emavsu. To delo, naslikano v slogu Vermeerjevih zgodnjih religioznih prizorov, je predstavil kot na novo odkrito Vermeerjevo mojstrovino. Učinek je bil osupljiv. Eden najuglednejših poznavalcev nizozemske umetnosti tistega časa, dr. Abraham Bredius, je bil nad sliko tako navdušen, da jo je v priznani umetnostni reviji Burlington Magazine razglasil za »vrhunec Vermeerjevega opusa«. Brediusova potrditev je odprla vsa vrata. Muzeji in zbiratelji so se borili za »nove« Vermeerje, van Meegeren pa je užival v sadovih svoje prevare in ustvaril še več »odkritij«, kot so Zadnja večerja in Glava Kristusa. Z vsako prodano sliko je zaslužil ogromne vsote denarja, si kupil razkošno posestvo in živel na veliki nogi, tiho uživajoč v svojem maščevanju zaslepljeni umetniški eliti.
V zbirki Tretjega rajha
Po koncu vojne pa se je zgodba dramatično obrnila. Zavezniške sile so začele preiskovati nacistično ropanje umetnin in prišle na sled prodaji »Vermeerja« Göringu. Sled je vodila do van Meegerena. Maja 1945 so ga aretirali, vendar ne zaradi ponarejanja – tega takrat še nihče ni slutil – temveč zaradi kolaboracije z nacisti in prodaje nizozemske kulturne dediščine sovražniku. Obtožba je bila resna in zagrožena kazen je bila lahko tudi smrtna.
Soočen s tem, je Han van Meegeren v zaporu sprejel šokantno odločitev. Priznal je. A ne kolaboracije. Priznal je, da je on naslikal Kristusa in prešuštnico ter vse druge na novo odkrite »mojstrovine«, ki so v zadnjem desetletju pretresli umetniški svet. »Nisem prodal nizozemske umetnine Göringu. Jaz sem naslikal tisto sliko. Prevaral sem Göringa,« je končno izjavil. Sprva mu nihče ni verjel. Zdelo se je nepredstavljivo, da bi en sam človek lahko tako briljantno preslepil toliko vrhunskih strokovnjakov.
Sledi bakelita
Da bi dokazal trditve, so mu oblasti dovolile, da pod stražo v šestih tednih naslika še enega »Vermeerja«. Nastala je slika Mladi Kristus pridiga v templju, ki je bila očitno ponarejanja. Istočasno so strokovnjaki začeli podrobneje analizirati njegova prejšnja »odkritja« in v barvah odkrili sledi bakelita ter druge anorganske pigmente, ki v 17. stoletju niso obstajali. Prevara je bila tako dokončno razkrita.
Sojenje Hanu van Meegerenu leta 1947 je bilo postalo medijska senzacija. Obtožbe o kolaboraciji so umaknili, sodili pa so mu zaradi ponarejanja in prevare. Javnost ga je sprejela z mešanico ogorčenja in tihega občudovanja. Postal je nekakšen ljudski junak, človek, ki je osmešil ne le arogantne umetniške kritike, temveč tudi enega najvišjih nacističnih veljakov. Njegova obramba, da je želel zgolj dokazati svoj talent, je pri mnogih naletela na razumevanje. Obsodili so ga na simbolično kazen enega leta zapora. Vendar kazni ni nikoli odslužil. Le nekaj tednov po obsodbi, preden bi moral nastopiti zaporno kazen, je Han van Meegeren umrl zaradi srčnega napada, star 58 let.
Njegova zapuščina je zapletena. Te prevare so prisilile muzeje in strokovnjake k razvoju novih, bolj znanstvenih metod za preverjanje pristnosti umetnin. Njegove slike, čeprav ponaredki, danes dosegajo visoke cene na dražbah, saj predstavljajo del neverjetne zgodbe o umetnosti, prevari in človeški psihologiji. In vedno ostaja kanček skrivnosti: ali je kateri od njegovih »Vermeerjev« še vedno neodkrit in visi v kakšni ugledni zbirki, tiho pričujoč o genialnosti tega mojstra prevare?
