Ledena celina ostaja zadnje veliko neosvojeno prostranstvo v komercialnem letalstvu. Medtem ko arktične poti postajajo stalnica, je polet nad južnim tečajem redek in izjemen dogodek. Zakaj? Predvsem zaradi varnosti, ekstremnih vremenskih razmer in neizprosne geografije.
Za ljubitelje letalstva in opazovalce spletnih sledilnikov letov, kot sta Flightradar24 ali Radarbox, je bil to poseben dan. Na skrajnem jugu zemljevida, kjer običajno kraljuje zgolj modrina neskončnega Pacifika, se je nenadoma pojavila drobna pika. Prikaz leta QF28 avstralske letalske družbe Qantas se je počasi premikal z desne proti levi in za trenutek prekinil monotonost praznega zračnega prostora. Boeing dreamliner, ki je bil na poti iz Santiaga v Čilu proti Sydneyju v Avstraliji, je deloval osamljeno in izgubljeno v tej odmaknjeni divjini.
Neskončna ledena puščava
Vendar pa se je potnikom na krovu ponudil prizor, ki ga večina ljudi nikoli ne bo doživela: pod njimi se je razprostirala bleščeča, neskončna ledena puščava Antarktike. Ta panorama je izjemno redka za potnike na rednih komercialnih letih. Razen posebej za to najetih letal, ki opravljajo turistične prelete, se redne linije dosledno izogibajo južnemu tečaju, čeprav bi takšna pot za nekatere povezave predstavljala znatno bližnjico.
Strogo gledano je let QF28 Antarktiko zgolj oplazil ob obali in dosegel 74,17 stopinje južne geografske širine ter preletel nekaj obrobnih otokov. Razlog za ta nepričakovan obvoz so bili izjemno močni nasprotni vetrovi na ustaljeni, severnejši poti. Kljub daljši preleteni razdalji je letalo zaradi ugodnejših vetrov na cilj v Avstraliji prispelo pol ure pred predvidenim časom.
Kljub res čudovitim razgledom in morebitnim časovnim prihrankom pa letalske družbe ne vzpostavljajo rednih linij čez Antarktiko. To je v popolnem nasprotju s severnim polom, kjer preleti niso samo pogosti, pač pa so najkrajša pot za številne lete med Azijo in Severno Ameriko. Vzroki za to razliko so preprosti — in ključni.
Antarktika je s svojo surovo in neprijazno naravo edinstven izziv. Največja ovira je popolno pomanjkanje infrastrukture. Na celotni celini, ki je večja od Evrope, ni niti enega samega komercialnega letališča, ki bi lahko služilo kot alternativa za pristanek v sili. Pravila ETOPS (Extended-range Twin-engine Operational Performance Standards) od dvomotornih letal zahtevajo, da so ves čas leta znotraj določenega časovnega okvira oddaljena od primernega letališča za zasilni pristanek. Zaradi praznine Antarktike je izpolnjevanje teh strogih varnostnih zahtev praktično nemogoče.
Ekstremno vreme
Poleg tega je vreme na Antarktiki najbolj ekstremno na svetu. Silovite nevihte, nenadna poslabšanja vidljivosti, močno sneženje in hitro zaledenitev letala so prej pravilo kot izjema. Posebno nevaren je pojav, znan kot »whiteout«, pri katerem se zaradi razpršene svetlobe med nebom in zasneženo pokrajino izgubi horizont, kar pilota prisili v letenje izključno s pomočjo instrumentov.
Močna magnetna polja v polarnih regijah prav tako predstavljajo izziv za navigacijske sisteme, kar velja tako za severni kot južni pol. Piloti se morajo zanašati na naprednejše inertne navigacijske sisteme, saj so tradicionalni magnetni kompasi v teh območjih nezanesljivi.
Ne smemo zanemariti niti vpliva vetrov. Čeprav se zdi najkrajša pot najbolj logična, ni nujno tudi najhitrejša. Močni vetrovi v višjih plasteh atmosfere, znani kot »jet stream«, lahko bistveno skrajšajo ali podaljšajo čas leta. Let Qantas QF63 iz Sydneyja v Johannesburg, ki leti ob robu Antarktike, potrebuje proti zahodu skoraj 14 ur, medtem ko povratni let v nasprotni smeri, ki poteka po severnejši poti, traja 11,5 ure. Razlika nastane zaradi vetrov, ki v troposferi dosegajo hitrosti okoli 180 kilometrov na uro.
Za razliko od Arktike, kjer so politični razlogi v preteklosti omejevali prelete – Sovjetska zveza je vse do leta 1990 prepovedovala prelete svojega polarnega ozemlja –, na Antarktiki tovrstnih ovir ni. Mednarodni sporazumi celino namenjajo miroljubnemu raziskovanju. Kljub temu ostaja zaradi neizprosnih naravnih zakonov in dogovorov zadnja meja, ki je komercialna letala še niso zares osvojila.
