Na Tržiškem je narava ohranjena in pristna. Ustvarila je svetove, ki so na vsakem razgledu drugačni. Nekje skrivajo ostanke tropskega morja, drugje so se z reliefom poigrali zmaji in čarovnice, med gorskimi pašniki se skrivajo osamele planšarske kmetije.
A namesto da bi občudovali svet nad zemljo, smo se v družbi direktorja Zavoda za turizem Tržič Gašperja Golmajerja odpravili v raj pod Šentansko dolino. A še preden se spustite v rove, direktor vabi v stolp kompleksa nekdanje bombažne predilnice in tkalnice, kjer je na ogled interaktivna razstava Šentanski rudnik – raj pod nami. »Razstava oriše zgodovino tega unikatnega rudnika, predstavi nedavna dognanja raziskovalnih del in razkrije smele načrte Občine Tržič za prihodnost tega tržiškega bisera,« pove sogovornik. Obiskovalci si lahko ogledajo predmete, najdene v rudniškem sistemu in njegovi okolici, ki so jih pred stoletji uporabljali rudarji v rudniku svete Ane.
Pridobili 180 ton živega srebra
Prav tako je že na razstavi mogoče več izvedeti o zgodovini rudnika živega srebra v zaselku Lajb v zgornjem delu naselja Podljubelj. Tam je bilo svetišče rimskega boga Merkurja, zavetnika popotnikov – v srednjem veku pa ga je zamenjala cerkev svete Ane, po kateri je rudnik dobil ime. Po cesti, ki pelje po dolini Mošenika čez prelaz Ljubelj v Avstrijo, je od Tržiča oddaljen devet kilometrov. Neposredno ob poti je težko parkirati, zato vodniki voznike usmerijo do parkirišča zapuščenega hotela Gora nekaj deset metrov višje.
Prve vesti o rudarjenju so iz leta 1557. Najdlje je bil rudnik kameralna last dunajskega dvora, upravljali pa so ga različni zaupniki. Leta 1874 je bila ustanovljena Ilirska živosrebrna delniška družba, v lasti francoske banke Société Général iz Pariza. Zgrajeni so bili rudarski in metalurški objekti in leta 1875 se je začela proizvodnja. V letih obratovanja so v rudniku pridobili 180 ton živega srebra, za kar je bilo treba izkopati 60.000 ton rude. Rudo so talili v treh pečeh v topilnici rudnika. Leta 1893 je bila v rudnik, sočasno z Idrijo, prvič na Slovenskem uvedena elektrika. Rudnik je dokončno nehal obratovati leta 1902, ko je bil v lasti barona Julija Borna. Konec 80. let 19. stoletja je bilo v rudniku zaposlenih 75 ljudi, od tega kar 24 žensk.
Vhod v Antonov rov
Rudarji so kopali v zelo strmih odprtih odkopih na sedmih obzorjih, pet obzorij je bilo med seboj povezanih s 150 metrov dolgim slepim jaškom. Ves jamski sistem je dolg pet kilometrov in je povsem ohranjen, ob Potočnikovem grabnu pa so vidni ostanki jaškastih žgalnih peči, ki so edine pri nas ohranjene, za obiskovalce pa je odprt del Antonovega rova na petem obzorju.
Nepozabni doživetji Šentanskega rudnika sta tudi spust po jeklenici, poimenovan Podrl se je most, in vodenje po novoodprtem Jurijevem rovu.
Za ogled rovov, ki so zaradi kamenin bolj podobni jami, je potrebna primerna obutev. Vodniki vam priskrbijo čelado in svetilko. Seveda pa k vsaki jami spada tudi zgodba, legenda. In tako je tudi v primeru Šentanskega rudnika, le da je ta precej žalostna.
»Do 90. let prejšnjega stoletja je bil ves rudniški sistem prosto dostopen. Ker nihče ni skrbel zanj, se je tam rada zadrževala mladina. V Antonovem rovu, natančneje v Jožefovem jašku, so bile še stare, strohnele lestve. Najstniška razposajenost je gnala mladeniča, da je splezal po njej. Ker je bil strohnjena, je padel 60 metrov globoko,« je s kepo v želodcu povedal Gašper Golmajer, a dodal, da to še ni konec zgodbe. »Ta se nadaljuje z dnem pred petimi, šestimi leti, ko je eden od naših vodnikov rov obiskal s triletno hčerko. Ko sta prišla ven, je očeta vprašala po fantu, ki je stal zraven jaška in ju opazoval,« je po tem, ko smo bili že zunaj rova in naleteli le na nekaj netopirjev, ki so švigali nad glavami, povedal Golmajer.
