Gruzijski revolucionar in sovjetski politik Josif Visarionovič Stalin, za Vladimirjem Leninom drugi voditelj Sovjetske zveze, ki je tako kot pred njim njegov vzornik tudi sam vladal z diktatorsko roko, je umrl natančno na dan izida tokratne številke Nedeljskega dnevnika, to je 5. marca 1953. Naslednji dan so krsto s truplom prepeljali v Stebriščno dvorano v Hišo sindikatov v Moskvi, kjer je ostala tri dni. Devetega marca je pogrebni sprevod tekel čez Rdeči trg proti Leninovemu mavzoleju, tam so truplo spustili v grob. Po državi je zavladala minuta molka, nato je vojaška godba zaigrala sovjetsko himno. V čast pokojniku se je začela vojaška parada moskovskega garnizona.
Oglasili so se zvonovi kremeljskega stolpa, iz 21 topov iz okolice Kremlja so izstrelili častne salve. Po vsej državi so zadonele sirene in rogovi. Obredja so se zvrstila tudi v drugih državah Varšavskega pakta, na Kitajskem, v Mongoliji in celo Severni Koreji. Pogrebne govore so imeli Georgij Malenkov, ki je po smrti Stalina za kratek čas vodil vlado Sovjetske zveze, Nikita Hruščov, ki je Stalina nasledil kot tretji voditelj Sovjetske zveze (dokler ga niso leta 1964 odstranili), ter zaprisežen boljševik in minister za notranje zadeve Lavrentij Berija.
Kako je umrl Stalin
Kako je pravzaprav umrl takrat 74-letni Stalin, je še danes zavito v skrivnost, pojavljajo se tudi številne teorije zarote. Uradno je bila vzrok smrti možganska kap, ki naj bi jo doživel 1. marca 1953 na svoji dači v Kuncevu blizu Moskve. Zadnji trije dnevi njegovega življenja so podrobno opisani v uradnih sovjetskih objavah v Pravdi. Osemindvajsetega februarja 1953 naj bi se Stalin ter njegov ožji krog sodelavcev Malenkov, Vjačeslav Molotov, Berija, Hruščov in še nekaj drugih zbralo na večerji, ki so jo začinili z velikimi količinami alkohola. Druščina se je razšla 1. marca, približno ob štirih zjutraj. Stalin se je umaknil v svoj zasebni prostor, kjer se ga po strogih pravilih ni smelo nadlegovati. A ker se nato ves dan ni pojavil, je njegova gospodinja zvečer vendarle stopila v sobo. Nezavestnega ga je našla na tleh. Tri dni pozneje, po njegovi smrti, so truplo odpeljali na neznani kraj, izvedli obdukcijo in ga balzamirali za javni ogled.
Nekateri zgodovinarji in raziskovalci sumijo, da je bil Stalin morda zastrupljen, saj je imel veliko sovražnikov, celo med svojimi najbližjimi sodelavci. Je imel morda prste vmes Nikita Hruščov, ki je po njegovi smrti prevzel oblast? Pozneje je sicer v svojem znamenitem govoru leta 1956 (na 20. kongresu Komunistične partije SZ) obsodil Stalinov kult osebnosti in politične čistke, toda do njegove smrti se je z njim vendarle pajdašil. Leta 1961 je dal iz mavzoleja odstraniti Stalinovo truplo, ki je bilo položeno zraven Leninovega, ter ga prestavil ob Kremeljski zid. S tem dejanjem je hotel zmanjšati Stalinov pomen v sovjetski zgodovini. To je sprožilo tudi postopno destalinizacijo, rušenje njegovih kipov in preimenovanje krajev, ki so nosila ime po Stalinu.
Še bolj zagreti so zagovorniki teorije, da naj bi Stalina iz ožjega kroga sodelavcev zastrupil Lavrentij Berija, ki je bil tudi šef sovjetske tajne policije (NKVD). Berija naj bi imel največ koristi od Stalinove smrti, saj se je bal, da ga bo odstranil. Znane so celo navedbe, da naj bi Berija ob novici o Stalinovi nezavesti rekel: »Končno je konec!« Podporniki te teorije pravijo, da so Stalina namerno pustili umirati več ur ali celo dni brez medicinske pomoči. Po nekaterih navedbah naj bi mu v vino dodali strup, morda varfarin.
Neka druga teorija trdi, da so Stalinovi stražarji in sodelavci namerno odlašali z zdravniško pomočjo, zdravnike naj bi tako poklicali šele naslednji dan. Zagovorniki te teorije menijo, da je šlo za tihi puč. Ena od teorij je tudi ta, da je bil Stalin tarča zahodnih obveščevalnih služb, med njimi CIE in MI6. Hoteli so ga ustaviti, ker je načrtoval novo serijo množičnih čistk med judovskimi zdravniki in intelektualci.
Ena od teorij pa v ospredje postavi prav maščevanje judovskih zdravnikov zaradi te »doktorske zarote«. Tik pred smrtjo je namreč Stalin zagnal kampanjo proti njim in jih obtožil zarote proti vodstvu države. Načrtoval je množične aretacije in usmrtitve. Po tej teoriji so zdravniki morda sami vplivali na njegovo smrt, bodisi z napačnim zdravljenjem bodisi z zavlačevanjem. Mogoče pa je tudi, da njegove smrti nihče ni pospešil, kot trdijo nekateri, temveč je bila ta posledica njegove lastne paranoje, za katero je trpel. Po smrti žene in več njegovih bližnjih sodelavcev je postal vse bolj osamljen, nikomur več ni zaupal, niti svojim zdravnikom. Vzrok za možgansko kap bi lahko navsezadnje bil tudi njegov hedonistični življenjski slog.
Stalinov kult osebnosti
Stalinov kult božanske figure je bil eden najmočnejših v zgodovini, prežemal je Sovjetsko zvezo od tridesetih let prejšnjega stoletja in dosegel vrhunec po drugi svetovni vojni. V propagandnem smislu so ga upodabljali kot »očeta naroda«, »modrega vodjo« in »genialnega vojaškega stratega«, čeprav so bile nekatere njegove odločitve katastrofalne. Njegovo ime se je zapisovalo v pesmi, knjige, filme, celo otroške pravljice.
Medijska cenzura je zagotavljala, da so bile vse novice o Stalinu pozitivne, vsaka kritika pa je bila smrtno nevarna. Po njem so poimenovali mesta, denimo Stalingrad (današnji Volgograd), postavljali so gigantske kipe, upodabljali so ga slikarji, njegova podoba je potem visela v vsakem javnem prostoru po državi. Stalina so slavili kot naslednika Leninovega revolucionarnega izročila, videli so ga kot zaščitnika delavskega razreda.
Medtem pa je Stalin svoje nasprotnike brisal iz zgodovine – fizično s čistkami ter simbolično z odstranitvijo njihovih imen iz zgodovinskih knjig in s fotografij. Kritika Stalina tako rekoč ni bila mogoča. Tisti, ki so si drznili dvomiti o njem, so pogosto končali v gulagih ali pred eksekucijskim vodom. Ocenjujejo, da je v gulagih umrlo najmanj dva milijona ljudi, skozi ta taboriščni sistem za prisilno delo pa naj bi jih šlo več kot 18 milijonov. Pod njegovim terorjem naj bi umrlo od deset do 20 milijonov ljudi, nekateri navajajo še višje številke. Stalinov kult je klasičen primer, kako lahko totalitarna oblast ustvari kult osebnosti, in je bil tudi dejansko vzor drugim jeklenim režimom.
