Francoski kipar François-Auguste-René Rodin (1840–1917) velja za temeljno figuro evropskega modernističnega kiparstva. Proslavil se je z odmikom od akademskega idealizma devetnajstega stoletja in prešel k ekspresivnemu, psihološko poglobljenemu realizmu. Bil je nekakšen vizionar, ki je tlakoval pot tudi drugim umetniškim avantgardam dvajsetega stoletja, ne le znotraj likovne umetnosti.
Ustvarjal je v času, ko je francoska šola, znana pod imenom École des Beaux-Arts, še vedno dominirala s klasicistično estetiko in idealizacijo telesa. Izviral je iz skromne pariške družine in je trikrat neuspešno poskušal vstopiti v to šolo tudi sam, a mu ni uspelo. Akademski kanon je zahteval gladko površino, mitološke in zgodovinske motive ter formalno čistost. Rodin pa se je temu kiparskemu diskurzu povsem uprl. Namesto idealne forme je z izjemno natančnostjo raziskoval fragmentarnost figure in »nedokončani« videz, dramatično modelacijo površine, poudarjeno psihološko stanje upodobljenca, naravno anatomijo, pridobljeno z intenzivnim študijskim risanjem in modeliranjem iz živega telesa.
Genij in serijski kipi
Rodin je ustvarjal izjemno veliko. Njegov opus obsega več tisoč del v različnih medijih: bronasti in marmorirani kipi, mavčne študije, risbe, akvareli. Bil je izjemno produktiven in hkrati deloholik, ki je imel atelje zelo dobro delovno organiziran. Tam so kipe ulivali serijsko, v različnih dimenzijah, pri čemer so mu pomagali pomočniki. Ti so bili v tedanjem kiparskem svetu nekaj povsem običajnega, pri Rodinu pa tudi nujni zaradi obsega naročil.
Glede svojega študijskega pristopa je nenehno modeliral iz živega telesa in ustvarjal številne fragmente, torze, roke, glave ter druge anatomske študije, ki so delovali kot samostojna dela ali kot osnova za monumentalne kompozicije. Zvest je bil tudi serialnosti, tako da recimo dve njegovi najznamenitejši deli Mislec in Poljub pravzaprav obstajata v več ulitkih, kar je v kontekstu bronaste plastike legitimna praksa, pri Rodinu pa odpira zanimivo vprašanje, koliko je v njegovih kipih dejansko avtentičnosti in koliko avtorskega nadzora.
Rodin je slovel tudi po dolgotrajnih projektih. Kompozicije, kot so bronasta Vrata pekla, so nastajale desetletja, plod tega pa so tudi številne samostojne skulpture. Umetnostni zgodovinarji njegov pristop pogosto primerjajo z Michelangelovim, zlasti pri ideji non finito, vendar je Rodin to principialno ponotranjil v modernistični paradigmi: ne kot nedokončanost iz nuje, temveč kot estetsko in konceptualno izbiro. Ustvarjal je vse do zelo pozne starosti. Njegova produkcija ni bila zgolj številčno obilna, temveč tudi kakovostno raznolika, kar krepi njegovo pozicijo kot enega ključnih akterjev modernističnega kiparskega razvoja.
Rodinova ključna dela
Med njegova ključna dela sodijo že omenjena bronasta Vrata pekla (La Porte de l'Enfer, 1880–1917), ki so nastajala skoraj štirideset let. Ta monumentalni projekt je naročil pariški muzej Decorative Arts. Iz tega cikla izhajajo številne samostojne plastike, med drugim že omenjena Mislec in Poljub. Kip Mislec (Le Penseur, 1880–1904) je ikonična figura kontemplacije in notranjega boja; sprva je bila zamišljena kot del Vrat pekla, pozneje pa se je delo osamosvojilo in postalo simbol modernistične introspekcije. V legendarnem Poljubu (Le Baiser, 1882–1889) pa lahko najdemo narativ o intimnosti in prepovedani ljubezni (iz Dantejeve Božanske komedije), kjer se erotična napetost izraža v taktilnosti površine. Dodobra je javnost pretresel tudi Spomenik Balzacu (1891–1898), s katerim je kipar portretiral književnika Honoréja de Balzaca in ki so ga ob javni predstavitvi zavrnili z argumentacijo, da gre za »divji« monumentalizem in neidealizirano obliko; to se je pozneje izkazalo za prelomnico modernističnega kiparstva.
Rodin je vzpostavil paradigmo kiparstva, ki temelji na notranjem doživljanju, teksturi in materialnosti. Njegov vpliv je večplasten in tudi večgeneracijski. Med njegovimi najbolj izrazitimi nasledniki so bili Camille Claudel, vsaj na začetku tudi Constantin Brâncuși ter Antoine Bourdelle, posredno pa je vplival tudi na umetnike, kot sta bila Henry Moore in Alberto Giacometti, na socialni realizem dvajsetega stoletja, ekspresionistične smeri v Nemčiji pa tudi na japonsko in latinskoameriško kiparstvo, ki je prevzemalo Rodinovo primarnost materiala in čustveni naboj. Danes Musée Rodin v Parizu in Méudonu ohranjata njegov opus kot referenčno točko zahodnega modernizma.
Zapletena umetnost in značaj
Kot je bila njegova umetnost v času njegovega življenja preveč zapletena za marsikoga, je ostajal zapleten tudi njegov značaj. Veljal je za introvertiranega človeka, ki je bil obseden s svojim delom, hkrati pa se je znal v intelektualnih in salonskih krogih, kjer so mu bili ljudje pogodu, sprostiti. Bil je ambiciozen, samozavesten, včasih egocentričen, imel je namreč močan občutek umetnika z osebnim poslanstvom.
V njegovem življenju so bile ključne tudi ženske. Dolgoletna sopotnica Rose Beuret je vztrajala z njim od mladosti, poročila sta se šele leta 1917, tik pred njegovo smrtjo. Bila mu je v oporo, čustveno in siceršnjo, bila je tudi njegov model, pogosto pa je ostajala v njegovi senci. Kot ključna se je pojavila tudi Camille Claudel, izjemna kiparka in njegova učenka, muza in partnerica v intenzivnem čustvenem razmerju. Nanj je vplivala sploh v fazi ekspresivne modelacije in emocionalne kompleksnosti. Pozneje je bila kot ljubica odrinjena, obdolžila ga je kraje idej, sama pa je tudi zaradi številnih pritiskov pristala v psihiatrični bolnišnici.
Odrinjene so bile tudi številne druge modelke in intelektualke, nad katerimi se je kipar najprej erotično in umetniško navdušil, nato pa jih je zavrgel. Erotična energija ni bila zgolj njegova intimna strast, temveč je imela epistemološko funkcijo v njegovem kiparskem procesu. In tako se njegovo zasebno življenje, zaznamovano z velikimi ljubeznimi in dramami, zrcali v njegovi umetnosti, ki pa je, kot rečeno, postala temeljni kanon evropske plastike. Rodin je transformiral kiparstvo s tem, da je materialu dovolil govoriti, človeški figuri pa ostati resnična, ranljiva in nezaključena.
