V časih, ko klasično televizijo gleda vse manj ljudi in se gledalci selijo na pretočne platforme, medtem ko se za mlade sprašujemo, ali sploh še zmorejo gledati vsebine, daljše od tiktok posnetkov, za hrvaško serijo Sram lahko rečemo, da je pravi fenomen. Pravzaprav je fenomen izvirna norveška serija Skam, po kateri je posneta, a je velik uspeh tudi to, da je Hrvati niso zavozili, temveč so ustvarili regionalni hit.
To potrjujejo tudi številke. Prva sezona je na družbenih omrežjih dosegla okoli 70 milijonov ogledov, druga več kot 140. Za tretjo sezono uradni podatki še niso znani, je pa HRT, za katero je serija producirana, julija sporočil, da so prve tri sezone skupaj presegle 300 milijonov ogledov.
S svojim življenjem na spletu
Hrvaška različica od prve sezone razvija lastne like, zgodbe in lokalno identiteto, pri tem pa ohranja temeljno idejo izvirnika – čim bolj avtentično pripovedovati o mladih s perspektive mladih, brez moraliziranja in olepševanja.
Igralci so tako starostno zelo blizu likom, ki jih igrajo, pred pisanjem scenarija pa so avtorji opravili obsežno raziskavo med hrvaškimi najstniki iz različnih regij, ki so jih spraševali o ljubezni, prijateljstvu, prevarah in življenju na Hrvaškem, pa tudi o zelo konkretnih stvareh: kakšne so njihove sobe, katere aplikacije uporabljajo, kaj nosijo, kaj počnejo med odmori in kakšno glasbo poslušajo.
Avtentičnosti niso iskali le v prikazu življenja mladih, naj gre za teme, izbiro igralcev ali sleng, v katerem se mešajo anglizmi, internetni izrazi in vse druge starejšim generacijam nerazumljive besede, temveč tudi z načinom, na katerega je ta vsebina serije ponujena. Sram namreč ne diha le na klasični televiziji in pretočni platformi hrvaške nacionalke, temveč tudi na družbenih omrežjih, kjer živi svoje življenje.
Kaj to pomeni v praksi? Epizode so razdeljene na posamezne posnetke, ki se na spletu pojavijo na dan in ob uri, ko se prizor domnevno dogaja tudi v zgodbi. Liki imajo lastne profile na družbenih omrežjih, kjer objavljajo tako, kot bi to počeli resnični najstniki, nekateri prizori pa so tudi časovno usklajeni z resničnim koledarjem hrvaških srednješolcev, kar pomeni, da če imajo dijaki v resničnem življenju počitnice, jih imajo takrat tudi liki.
