Nedavno odkriti in v angleški jezik prevedeni zgodovinski zapisi osvetljujejo enega najbolj srhljivih, vendar tudi pogosto napačno razumljenih vidikov japonske fevdalne družbe: obredni samomor samurajev, ki ga poznamo kot harakiri. Štiri besedila, ki jih je v angleščino prevedel Eric Shahan, specialist za borilne veščine, in so bila lani objavljena v knjigi Kaishaku: The Role of the Second (morda bi to prevedli kot Kajšaku: Vloga pomočnika), ponujajo redek vpogled v zapleten obred sepoku (seppuku; kar je tudi bolj pravilen naziv), ki pa se je precej  razlikoval od popularne predstave o harakiriju.

Podoba samuraja, ki si v znak protesta ali za povrnitev časti prereže trebuh, je globoko zasidrana v popularni kulturi. Od tod tudi ime harakiri, kar dobesedno pomeni »rezanje trebuha«. Vendar pa na novo prevedeni rokopisi kažejo, da je bil v praksi, zlasti v obdobju edo (1603–1868), pogostejši bolj formaliziran obred, imenovan seppuku. Ta obred namreč ni vključeval samo samomora obsojenega samuraja, temveč tudi ključno vlogo druge osebe, imenovane kajšaku.

Usposobljeni mečevalec

Ta je bila pogosto bližnji prijatelj ali usposobljen mečevalec, ki je imel nalogo, da obglavi samuraja, ki je izvajal obred, običajno potem, ko si je ta zadal prvo, simbolično rano v trebuh. Namen tega dejanja ni bil samo dokončati začeto, pač pa predvsem preprečiti dolgotrajno agonijo in zagotoviti, da samuraj umre s častjo. Napaka kajšakuja pri obglavljenju je medtem lahko pomenila veliko sramoto tako zanj kot za umirajočega.

Štirje prevedeni teksti so bili prvotno napisani kot priročniki za slednje, ki so morali svoje delo opraviti z izjemno natančnostjo in dostojanstvom. Najstarejše besedilo, ki nosi naslov, prevedeno, Notranje skrivnosti sepokuja, je pripisano samuraju Mizušimiju Jukinariju iz 17. stoletja in poudarja, da so bila ta navodila običajno predajana ustno, vendar jih je avtor nato zapisal, da se ne bi izgubila.

Drugo besedilo, Skrivne tradicije sepukuja iz leta 1840, je delo samuraja Kuda Jukihire. Tudi ta vsebuje podrobna navodila. Avtor opozarja: »Nujno je, da najprej posvetite pozornost očem in nato stopalom osebe, ki izvaja sepuku ali se pripravlja na smrt. Če tega zaradi osebne povezanosti z obsojenim ne storite, si boste nakopali večno sramoto.« Ta navodila poudarjajo psihološko in obredno težo naloge kaišakuja.

Natančen vrstni red

Drugi zapisi še razkrivajo, da sepuku ni bil povsod povsem enak obred. Njegova izvedba se je razlikovala glede na družbeni položaj samuraja in okoliščine smrti. Samuraj, ki se je odločil zanj ob smrti svojega gospodarja, je bil na primer deležen najvišje stopnje ceremonialne obravnave.

Obred je vključeval natančno določen vrstni red obrednega pitja sakeja, pisanja poslovilne pesmi in včasih celo odišavljenja las. Vse te podrobnosti kažejo na globoko zakoreninjen pomen časti, dolžnosti in nadzorovane smrti v etičnem kodeksu samurajev, znanem kot bušido.

V zadnjem času tako v videoigrah kot nadaljevankah, kot je Šogun, avtorji radi potujejo v skrivnostni svet Japonske, kot je nekoč bila. Pri tem si včasih vzamejo nekaj poetične svobode, zato se nam le redko ponudi priložnost, da o tamkajšnjih tradicijah izvemo kaj novega iz prve roke. Omenjeni zapisi so zato dobrodošla osvežitev.