Posameznikov, ki se danes proge še spominjajo ali ohranjajo spomin nanjo, ni več veliko. Če bi današnjim generacijam, rojenim že v samostojni državi, povedali, da je med Vičem in Podutikom nekdaj tekla ozkotirna železnica, na kateri so delali pravzaprav še otroci, in to prostovoljno, za nagrado, bi se ali nasmejali, misleč, da gre za neslano šalo, ali pa bi presenečeno pogledali, ali ste morda prismuknjeni. Toda kolesarska steza, ki danes teče od nekdanje glavne postaje pionirske železnice TV-15 na Viču čez travnike mimo biotehniške fakultete in ljubljanskega živalskega vrta do Kosez, je bila zgrajena na trasi nekdanje pionirske proge. Kar dve tretjini pionirske proge sta še ohranjeni.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je to postala prva kolesarska steza v Sloveniji, zgrajena na trasi opuščene železnice. Pozorno oko bo ob progi opazilo izvirne prepuste, pa kakšen kilometrski kamen z oznako JDŽ (Jugoslovanske državne železnice), ohranjena sta tudi železniški nasip v Koseškem borštu in betonski most, ki je bil predviden kot železniški nadvoz nad tedanjo Podutiško cesto. Edini stavbi, ki sta ostali, sta nekdanja kurilnica v Rožni dolini in postajno poslopje v Kosezah, vendar sta obe predelani.
Vse te podatke podrobno pozna Venčeslav Thaler, ki ga je pionirska proga prevzela tako zaradi dejstva, da je potekala mimo njegovih domačih Kosez, kamor se je preselila družina, ko je bil še otrok, kot zaradi privlačnosti železnice same po sebi. Za pionirsko progo je prvič slišal konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
»Bil sem najstnik in povsod sem vtikal svoj nos. Tako sem našel nasip in nekatere ostanke železniške proge, kar mi je vzbudilo zanimanje. Domačini, ki so se takrat še spomnili proge, so mi povedali kakšno zanimivost o njej, toda to je šlo takrat bolj kot ne samo mimo mene. Že kot otrok pa sem imel veselje do železnice, nekoč mi je oče iz Nemčije prinesel lokomotivo in dva vagona. Tako se je začelo. Vse do srednje šole sem gojil zanimanje za železnice. Toda šele pozneje, ko je sin v eni od škatel odkril vlake in tračnice ter sva skupaj začela delati makete, je prišla pionirska proga ponovno na plan. V stik sem prišel še s Fani Rižnar, ki je bila med najbolj zagretimi pionirji železničarji. Tako sem ponovno začel raziskovati in stikati po terenu,« pripoveduje Thaler.
Združena mladina
Začel je kopati po arhivu Slovenskih železnic, pridobil je načrte proge in fotografije. Še danes ima doma kopije teh načrtov, na katerih je jasno videti, da na trasi proge danes stojijo stanovanjske hiše. »Dvajset jih je,« prešteje, »a nekateri skoraj ne verjamejo, da imajo hišo na nekdanji železnici.«
Marsikatero informacijo in zanimivost je takrat dobil še od Maruše Pleterski iz arhiva Slovenskih železnic. Veliko zanimivih zgodb in spominov so z njim med drugim delili pionirji železničarji, ki so delali na progi ter se še do nedavnega vsako leto srečevali in obujali spomine na čas, v katerem so stkali večne vezi. Proga pionirske železnice je namreč med letoma 1948 in 1954, ko je delovala, združevala mladino, in to tako močno, da so pionirji železničarji, ki so takrat delali na njej, še pozno v starost ohranjali stike in povezave.
Leta 2013, torej 65 let od zgraditve pionirske železnice, so v sodelovanju z ljubljansko občino ob nekdanji trasi postavili pet informacijskih tabel. V koseški osnovni šoli so pred tem pripravili razstavo o progi z maketo, ki natančno prikazuje nekdanjo pionirsko železnico. »Ta maketa je najboljši možni približek pionirske proge,« pravi njen avtor Venčeslav Thaler, »ustvarjal sem jo od leta 2010 do 2012, Boštjan Jarc pa je naredil res dobre makete postaje.«
Ko vas bo torej naslednjič pot zanesla do živalskega vrta in v njegovo okolico ali pa se boste peljali s kolesom po kolesarski progi med Vičem in Kosezami, pomislite, da je nekoč tam kar šest let vozila črna lokomotiva s petimi rdeče-belimi vagončki, ki so jo upravljali otroci, pionirji, stari od deset do petnajst let, a pod budnim očesom izkušenih železničarjev.
Zgrajena v nekaj mesecih
Pionirsko železnico so v povojnem obdobju zgradili pionirji in mladinske delovne brigade. Zamisel zanjo je pravzaprav prišla iz Sovjetske zveze, kjer so ugotovili, da imajo železnice velik pomen za povezovanje države ter privzgajanje vrednot, kot so odgovornost, marljivost in disciplina. Prvo pionirsko progo so sicer zgradili že leta 1935 v Tbilisiju, današnji Gruziji, medtem ko je bila ljubljanska pionirska železnica tretja te vrste v nekdanji Jugoslaviji, za zagrebško in beograjsko.
Da bi progo zgradili tudi v Sloveniji, se je mladinska organizacija zavzemala že leta 1947. Prvi ideji sta bili sicer progi od Lesc do Bleda in okoli jezera ter proga v bližini Ljubljane, a sta bili zavrnjeni. Kot v članku o pionirski progi opisuje Maruša Pleterski, je strokovno plat gradnje proge in financiranje prevzela glavna direkcija eksploatacije železnic v Ljubljani, progo pa je v svoj gradbeni načrt za leto 1948 sprejel plenum Osvobodilne fronte. Ta je določil, da mora biti proga zgrajena še v istem letu, sprejeta različica od Viča do Podutika z vmesno postajo v Kosezah pa se je v samo nekaj mesecih tudi uresničila.
Čeprav so bile materialne možnosti v povojnem obdobju skromne, je bil po drugi strani to čas velike delovne vneme. Ljubljanska pionirska proga je bila namreč zgrajena v le nekaj mesecih, med marcem in junijem 1948. Zgradili so jo prostovoljci mladinskih delovnih brigad, brigadirji iz vse Slovenije, železničarji in pionirji. Seveda je direkcija železnic napotila na progo tudi 20 stalnih delavcev, šefa gradnje, nadzornike proge in nekaj tehnikov, da so progo gradili po navodilih strokovnjakov. Že konec aprila je bila večina zemeljskih del končana, maja so začeli graditi postaje.
Red in odgovornost
Pionirji so se na svoje poklice vestno pripravljali na izobraževalnih tečajih za delo na železnici. Odziv je bil večji od pričakovanega, na razpisanih 290 mest se je prijavilo kar 340 pionirjev in pionirk, zato so sprejeli le tiste z odličnim in prav dobrim uspehom.
»Delo na železnici so pionirji doživeli kot nagrado, saj so morali imeti v šoli vse urejeno, da so lahko popoldne delali na železnici. Ta pionirska proga je bila oblika druženja, ki je združevala enako misleče. Veliko pionirjev je šlo pozneje v železničarske šole in se usmerilo v tovrstne poklice,« je po pripovedovanju pionirjev železničarjev povedal Venčeslav Thaler.
Čeprav pionirska proga ni zahtevala prav vsega železničarskega znanja, so pionirji vendarle morali poznati osnovno problematiko vodenja železniškega prometa, pravilnike železniške službe, signalni pravilnik in še mnogo več. Spoznavali so vse vrste vlakov, promet na progah, vodenje lokomotive, hodili na železniško postajo, kjer so se seznanjali z delom v praksi. Po končanem tečaju sta sledila teoretični in praktični del izpita. Do odprtja proge je tečaje končalo 50 brzojavcev, 25 potniških blagajnikov, 24 vlakovnih odpravnikov, 40 strojevodij in kurjačev, 15 vozovnih preglednikov, 15 zaviračev, kretnikov in premikačev ter 35 desetarjev in nadzornikov proge. Pionirji so dobili tudi prave železničarske uniforme.
Na pionirskem vlaku je z enajstimi leti začela delati danes že pokojna Fani Rižnar, ki je leta 1998 izdala knjigo Pionirska proga v Ljubljani. Za časopis Dnevnik je ob postavitvi informacijskih tabel leta 2013 dejala: »Hkrati si se z delom, ki je bilo kot služba, naučil reda, odgovornosti in delovnih navad, ki so nam prišli prav tudi pri poznejših zaposlitvah.«
Odprtje proge
Progo so odprli v nedeljo, 13. junija 1948. To je bil velik dogodek, kar potrjuje podatek iz članka Maruše Pleterski, da so se ljudje začeli zbirati že ob sedmih zjutraj. Več kot 20.000 jih je prišlo pogledat s cvetjem okrašeno lokomotivo, na kateri je bila Titova slika. Slavnostni govornik je bil podpredsednik slovenske vlade Marijan Brecelj, ki je poudaril, da je to dan velikih delovnih zmag in velik praznik mladega rodu.
Sprva so parno lokomotivo pobarvali na modro, kolesne zvezde in obhodna mostička pa so bili rdeči. Vlak se je med obratovanjem večkrat iztiril, tudi leta 1949, nato so lokomotivo ob popravilu pobarvali na črno in takšna je nato ostala. Nanjo je bilo pripetih pet potniških vagončkov, pobarvanih na rdeče, z belimi strehami, notranjost vagonov je bila svetla, klopi pa so bile lesene. Z vlakom se je lahko peljalo po 232 ljudi, v šestih letih je tako prepeljal 150.000 potnikov.
Delo in zabava
Na pionirski progi so se mladi pionirji železničarji pravzaprav pripravljali za življenje v socialistični družbi z dejavnim sodelovanjem pri delu. Toda vse vendarle ni bilo v znamenju dela, discipline in vzgoje, veliko je bilo tudi zabave, druženja in razvedrila. Pionirji so imeli svoje gledališče in kinodvorano, hodili so na izlete po vsej Jugoslaviji in obiskovali druge pionirske proge v takratni državi. Za 14-dnevni izlet po Jugoslaviji so leta 1950 dobili celo svoj vagon. Letovali so v Mošćenički Dragi, na Ptuju, v Planici, na Rabu, taborili v Bohinju in imeli smučarske tečaje v Kranjski Gori.
Venčeslav Thaler hrani nekatere dragocene fotografije s teh izletov pionirjev železničarjev in razlaga, kako radi so se pionirji še 60 let pozneje spominjali teh druženj.
Zadnji vlak
Verjetno se bo kdo vprašal, zakaj so progo opustili. Ne glede na vse, je bila pionirska proga vendarle politični projekt. Kot piše Maruša Pleterski, je začetno zanimanje za progo čedalje bolj upadalo, proga je potrebovala sanacijo, postajna poslopja niso bila zgrajena do konca. Po letu 1950 je tudi veliko starejših pionirjev železničarjev zapustilo pionirsko progo, novih, ki bi se prijavili na tečaje, pa je bilo vse manj. Medtem ko se je za prvi tečaj februarja 1948 prijavilo 340 pionirjev, je leto pozneje tečaj obiskovalo 40 pionirjev, avgusta 1951 pa le še dva.
Prihodki od voženj so upadali, stroški vzdrževanja proge pa so ostali enaki. Potrebna bi bila velika finančna sredstva za sanacijo in njeno podaljšanje, kar bi bilo edino smiselno, zato so se leta 1953 odločili, da bodo njeno delovanje ustavili. Leta 1954 je vlak po njej zapeljal še zadnjič.
