Zgodovina mešanice praženih arašidov, mandljev, lešnikov in indijskih oreščkov sega že v 17. stoletje. Izraz »Studentenfuter,« študentska hrana, torej, se je prvič pojavil v Nemčiji. Namenjena je bila predvsem premožnejšim študentom v Heidelbergu, Leipzigu in Berlinu. Trgovci so takrat prepoznali njihove težave s prehrano in to izkoristili za zaslužek.
Oreščkov niso izbrali naključno: v tistem obdobju so se začeli namreč pojavljati namigi, da so bogat vir energije in dobri za možgane. Prav tako jih je zelo lahko shranjevati in prenašati naokoli ter jih, najbolj pomembno za študente, ni treba kuhati.
V Sloveniji se je izraz študentska hrana uveljavil šele po koncu druge svetovne vojne, ko so domači trgovci izraz prevzeli od nemških. Tudi pri nas je študentska hrana sprva veljala za prestiž, saj si je zaradi visoke cene ni mogel privoščiti vsak študent.
Skozi leta pa je mešanica postajala vedno bolj priljubljena tudi med ostalimi prebivalci, kar so hitro izkoristili oglaševalci. »Energijska bomba z veliko zdravih maščob in malo sladkorja, hitra malica, ki je ni treba kuhati, in dolga obstojnost,« so le nekatere prednosti, ki jih poudarjajo danes.
Vir maščob in sladkorjev
Dietetiki in drugi prehranski strokovnjaki v zadnjih letih opozarjajo, da študentska hrana vendarle ni tako zdrava, kot si mislimo. Po eni strani so oreščki vir zdravih maščob, vlaknin, vitaminov in mineralov, suho sadje pa vir naravnih sladkorjev, vlaknin in antioksidantov.
Po drugi strani strokovnjaki opozarjajo, da ima mešanica številne pasti. Ena izmed njih je visoka kaloričnost. Zgolj ena pest mešanice ima namreč od 250 do 300 kalorij, pogosto pa vsebujejo tudi veliko dodanih sladkorjev ter preveč soli in olja. Pojavljajo se tudi industrijski dodatki, kot so čokoladne kroglice, jogurtova glazura ali kandirano sadje, kar zdravo malico hitro spremeni v sladkarijo.
