Švicarska garda papeže v Vatikanu varuje že natančno 519 let. Tako so gardisti ​doslej skrbeli za varnost 43 papežev. Uradno je bila garda ustanovljena natančno na ta dan leta 1506 s ciljem, da postanejo osebni stražarji papeža Julija II. O tem sta se že leto prej dogovorila papež in švicarski kardinal Matthäus Schiner ter podpisala sporazum, s katerim naj bi Švicarji v Rim napotili okoli 250 mož. Tja je nato prvič pripotovalo 150 najetih vojakov, izurjenih v pehotno vojsko, ki so uživali izjemen sloves.

Danes ima garda status varnostne službe. Vojska ta hip šteje štiri častnike, 23 podčastnikov, 70 helebardirjev, dva bobnarja in kaplana. Postati papežev stražar sploh ni preprosto, saj je treba za sprejem v gardo izpolnjevati stroge pogoje. Tako se lahko na razpis prijavijo le samski moški, stari do 30 let, biti morajo švicarski državljani in visoki najmanj 172 centimetrov. Ni dovolj, da so verni katoličani, biti morajo globoko verni, kar pomeni, da so se že v preteklosti izkazali kot dejavni udeleženci cerkvenih obredov, denimo kot ministranti. Imajo svojo zastavo in moto, ki se v latinščini glasi Acriter et Fideliter (Ostro in zvesto), oblečeni so v prepoznavne rdeče-rumene-modre uniforme, njihov vrhovni poveljnik je trenutno papež Frančišek, vojaški poveljnik pa Christoph Graf.

V spopadu padli skoraj vsi

Prve papeževa garda je bila ustanovljena leta 1506, dobrih dvajset let pozneje, 6. maja 1527, pa so se med četrto plenitvijo Rima morali spopasti z najemniki Karla V. Habsburškega, pri čemer so potegnili kratko. Takrat je vojska Karlovih »landknehtov« napadla Rim ter nato še vse leto plenila in morila po mestu. Maloštevilna švicarska garda se je 6. maja v bližini bazilike svetega Petra uprla napadalcem, s tem pa papežu Klemnu VII. omogočila, da je po skrivnem prehodu pobegnil v Angelski grad. V spopadu z najemniki je umrlo 147 od 189 švicarskih gardistov. Preživeli so le tisti, ki so papeža varovali med begom.

To je bilo obdobje renesanse in najemniških vojsk, teh je bilo v Švici veliko. Razmere v švicarskih kantonih so bile namreč nevzdržne – prebivalcev je bilo preveč, pojavljali sta se revščina in lakota. Švicarska vlada je zato spodbujala ekonomsko emigracijo, tudi prek službe najemniških vojakov, ki so jih nato »posojali« drugam v okviru sezonskega dela. Najeti vojaki so zaslužili toliko, da jim je po vrnitvi s front ali misij ostalo dovolj denarja še za nekaj mesecev. Zato so v kantonih usposobili približno 15.000 moških.

Švicarska garda je varovala papeže tudi v naslednjih nemirnih stoletjih. Leta 1874 pa je švicarska konfederacija z ustavo prepovedala najemniške vojske, leta 1927 je prepovedala tudi, da se švicarski državljani vključujejo v druge vojske, z izjemo papeške garde. Po združitvi Italije leta 1870 ter koncu papeške države in razpustitvi njene vojske je švicarska garda postala edina oborožena sila Vatikana.

Zanimanje za najete vojake

Po najetih švicarskih vojakih je bilo v njihovem razcvetu sicer veliko povpraševanja, ne le Italija, tudi Francija in Španija sta bili navdušeni nad odlično pehotno vojsko. Njihova vojaška skrivnost je bila posebna taktika, krasila pa sta jih predvsem red in disciplina. Francoski kralj Ludvik XI. je bil navdušen, ko se je 1500 švicarskih vojakov pri Baslu uprlo dvajsetkrat večji vojski. Švicarji in Francozi so nato sklenili posebno zavezništvo – 16.000 vojakov na voljo v zameno za francosko pokroviteljstvo na mednarodni ravni.

Nad švicarskimi vojaki je bedela konfederacija kantonov in ne države, kamor je Švica posojala vojake. Konfederacija je tako lahko vojsko kadar koli umaknila, vojaki pa so imeli svoja pravila, zastavo, oznake, tudi sodišče. Pogovarjali so se v domačem jeziku, za enote pa so veljali zakoni kantona, iz katerega so izhajale.

Papežev FBI

V sodobnem času funkcija švicarske garde ni več ognjevita, je bolj zaščitniška in ceremonialna. Po neuspešnem atentatu na papeža Janeza Pavla II. leta 1981 so sicer vojaki opravili veliko ur vaj borilnih veščin in ravnanja s strelnim orožjem, kljub temu pa danes veljajo za najmanjšo oboroženo silo na svetu. Še vedno je edina uradna skupina najemniških vojakov. Njihovo delovno razmerje že več kot petsto let usklajujeta švicarska in vatikanska zakonodaja.

Pripadniki papeške garde, ki se v latinščini imenuje Pontificia Cohors Helvetica, varujejo tako papeža osebno kot njegovo zasebno rezidenco, z njim potujejo v tujino, navzoči so na vseh papeževih avdiencah in pri cerkvenih slovesnostih. Stojijo tudi pred vhodi v Vatikan. Ker se tam tare turistov in vernikov z vsega sveta, so prijazni uniformiranci na voljo z informacijami in so dostopnejši kot podobni stražarji kje drugje. Ponavadi so oblečeni v uniforme, v službi pa so lahko tudi v civilnih oblačilih, odvisno od narave dogodkov. Niso pa to le prijazni fantje v prikupnih renesančnih uniformah, ki si jih je na začetku 20. stoletja zamislil nekdanji poveljnik švicarske garde Jules Repond in jih danes zanje po meri kroji vatikanski krojač. Bolj kot turistični vodniki po Vatikanu so torej nekakšen papežev FBI. Še vedno se izurijo v švicarski vojski in so pravzaprav poklicni vojaki. Vedno imajo pri sebi orožje, tudi ko so v civilni opravi. Njihov arzenal obsega pištole, puške, brzostrelke in obredno orožje, ki ga nosijo z uniformo.

Leta 1988 je njihove vrste pretresel škandal, v katerem je gardist ubil svojega poveljnika, nato pa storil samomor. Ko so leta 2006 praznovali petsto let dela za papeže, se je osemdeset nekdanjih gardistov peš odpravilo na 700 kilometrov dolgo pot od švicarskega mesta Bellinzona do Vatikana. Šestega maja tega leta je priseglo triintrideset novih gardistov, a ne na dvorišču palače San Damaso, kot je v navadi, temveč na stopnicah bazilike svetega Petra, kjer se je odvil zgodovinsko najbolj znan boj gardistov leta 1527.