Z jesenjo so se na slovenskih televizijah začele nove sezone resničnostnih šovov, ki jih nikakor noče zmanjkati. Še ena bera tekmovalcev nekje na slovenskem podeželju, še en odmerek solz, zavezništev, izdajstev in dramatike ob ognjišču. Zakaj so takšni formati še vedno med najbolj gledanimi vsebinami na televiziji? Ali res na poseben način nagovarjajo povprečnega slovenskega gledalca ali pa ta ob nizkokakovostnih filmih in prežvečenih ameriških uspešnicah nima prav nobene boljše izbire?
Pretočne platforme, kot je Netflix, so odnesle kvalitetno televizijo. Ta pravokotna naprava s prihodom pametnih tablic praktično izginja iz domov mlajših generacij – če ti niso primorani živeti pri starših. Mašinerija resničnostnih šovov je cenejša od serij, enostavnejša od dokumentarcev, bolj čustvena od poročil. Resničnostni šovi očitno še vedno prinašajo dobiček, saj ponujajo eskapizem, ob katerem ni treba razmišljati. S tem ni prav nič narobe, a vse to je nekako podobno kot pri hrani – več hitre hrane boš zaužil, slabše bo tvoje zdravje.
Terapija za množice
»Tega že ne gledam, samo včasih malo preklopim,« je ena od iztočnic, ki začenja pogovor o resničnostni televiziji, nakar dve uri pozneje nastane razgreta debata o tem, zakaj bi moral biti Zoran gospodar in zakaj je Maja »totalno fejk«. In tako Kmetija znova zmaga.
Voajerska narava teh oddaj pa ni edini razlog za njihovo popularnost. Takšen šov obljublja nujno sestavino vsakega dobrega prerekanja – eksploatacijo, televizijsko izkoriščanje človeške ranljivosti, neizkušenosti in potrebe po pozornosti. Marsikateri tekmovalec verjame, da bo televizijska izpostavljenost odskočna deska v svet slave, v »influencerstvo«, a pogosto postane zgolj predmet posmeha in tarča spletnih komentatorjev, nakar počasi izgine v pozabo. Razen če se z naslednjo sezono vrne v šov! In postane stalni član tega ansambla povprečnosti.
Naslednji dejavnik, morda najbolj subtilen, a še vedno ključen, ki drži gledanost teh šovov pokonci, pa je občutek moralne superiornosti. Ko gledamo, kako se udeleženci prepirajo zaradi krompirja, kako s krokodiljimi solzami glasujejo drug proti drugemu, kako skačejo iz zavezništva v zavezništvo, se lahko za hip počutimo boljše, bolj razsodne, bolj »normalne«. Resničnostna televizija je tako nekakšna terapija za množice – ne ravno najboljša, a kratkoročno učinkovita.
