Novinarji so mu nedomiselno nadeli vzdevek Robinson Crusoe, potem ko se je razvedelo, da Morandi živi na otočku Budelli blizu Sardinije.
Dolgo je bil učitelj telesne vzgoje na šoli v rodni Modeni. Razočaran nad smerjo, v katero se je začel vrteti svet okoli njega, si je v poplavi materialnih vrednot zaželel najti drugačen kraj in mirno življenje.
Leta 1989 se je namenil odpluti v Polinezijo in tako pobegniti pred potrošništvom. A ni prišel daleč.
Blizu otoka Budelli je doživel brodolom. Osupel nad njegovo lepoto je ugotovil, da je to njegova Polinezija.
Edina oseba, ki je živela na otoku, je bil stražar, ki se je pripravljal na upokojitev. Morandiju se je izšlo: prevzel je del njegovega dela in se odločil ostati. A poteza ni bila preprosta: Morandi je vedel, da na Budelliju ni ne elektrike ne vode in da bo verjetno ves čas na otoku živel sam.
Tako je tudi bilo. V samoti je preživel kar 32 let.
Vstajal je ob zori, obdeloval vrt, zbiral deževnico, čistil smeti s plaže in čutil, da je njegova naloga obvarovati otok. Sčasoma so ga začeli obiskovati izletniki, ki sta jih zanimala tako otok kot Morandijev način življenja. Razkazoval jim je Budelli in jim pripovedoval o občutljivem ekosistemu.
Leta 2021 so ga kljub protestom z vseh koncev sveta izselili po dolgotrajnem sporu z oblastmi nacionalnega parka La Maddalena, ki so nameravale na otoku zgraditi center za obiskovalce in okoljsko izobraževalni center.
Preselil se je v enosobno stanovanje, a priznal, da mu je vrnitev v civilizacijo celo ustrezala: »Ponovno sem odkril užitek vsakdanjega udobja.«
Zadnjih šest mesecev je po padcu in zdravstvenih težavah živel v domu za upokojence v Sassariju na Sardiniji. Umrl je dva dni po novoletnih praznikih v rodni Modeni.
