Gledališki kronisti so odrske ustvarjalce Slovenskega stalnega gledališča v Trstu zlasti v prvih štirih desetletjih oživljenega delovanja po drugi svetovni vojni zaradi posebnega umetniškega in nacionalnega poslanstva upravičeno poimenovali za legende, med katere vsekakor sodi tudi Silvij Kobal. Igralec je bil vse od leta 1947 eden vodilnih ustvarjalcev v Slovenskem stalnem gledališču Trst, kjer se je uveljavil predvsem v delih novejših italijanskih avtorjev. Najprej je igral manjše vloge, nato pa se je razvil v karakternega igralca dramskih vlog. V vrsti dognanih dramskih likov je še posebno razvil dvoje oblikovnih značilnosti: razgiban temperament, poln mediteranskega duha, in mehak čut za komično dogajanje z žlahtno ljudskostjo.
Veliko je nastopal za Radio Trst in Radio Koper, poleg tega pa še v televizijskih igrah in nadaljevankah. Sodeloval je tudi v okviru italijanske dramske skupine na Radiu Trst ter nastopil v slovenskih filmih, med katerimi so bili najodmevnejši Kormoran (1986), Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987) in Doktor (1985).
Vabilo v Trst
Silvij Kobal se je rodil 10. junija 1928 v Idriji. Prva leta se je šolal v rojstnem kraju, pozneje, od leta 1941 do 1943, pa v Tolminu. Nase je opozoril na odru Marijine družbe, zato so ga takoj po vojni poslali na dvomesečni tečaj v Gorico, ki ga je vodila igralka Nada Gabrijelčič. Dober nastop na produkciji ga je potem pripeljal v tedanje Slovensko narodno gledališče za Trst in Slovensko primorje.
Ko je osemnajstletni ljubiteljski igralec Silvij Kobal leta 1947 dobil pismo z vabilom, naj se pridruži slovenskemu poklicnemu gledališču v Trstu, je bil najprej šokiran, potem pa se je po premisleku le odzval vabilu. Za seboj je sicer imel nekaj igralskih tečajev, vendar se je pot nelahkega odrskega zorenja mladega igralca začela z učenjem pri izkušenih tržaških igralcih in režiserjih, še posebno pri Jožetu Babiču. Od takrat je večinoma živel in ustvarjal v Trstu. Prvič je nastopil v predstavi Ta veseli dan ali Matiček se ženi in kmalu zatem dočakal prvo vlogo, v kateri je upodobil lik Mileta v komediji Pokojnik Branislava Nušića. Pri dvajsetih letih je nastopil kot Lovro Kvas v Desetem bratu Josipa Jurčiča.
Po manjših vlogah in tudi inšpicientskih nalogah v tržaškem gledališču je prvi opazni uspeh dosegel z vlogo viteza Bledice v Shakespearovi komediji Kar hočete, sam pa si je za mejnik oziroma prelomnico svoje ustvarjalne samozavesti izbral vlogo Toma Leeja v Andersonovi igri Čaj in simpatija, s katero je leta 1956 na odru stal skupaj s Štefko Drolc in Jožkom Lukešem ter z njo dokazal svoj nesporni talent za karakterne vloge.
Kot samouk si je ustvaril literarno in gledališko kulturo, veliko pa je pridobil tudi z interno gledališko šolo, ki sta jo v prvih povojnih letih vodila igralca Rado Nakrst in Modest Sancin. Predvsem so mu ustrezale vloge preprostih ljudi, ki so se znašli v situacijah med dramo in komedijo (na primer Čakajoč na Godota, Stara garda …). Rad je imel predvsem preprosto, notranjo igro in ni prenesel patetike. Najbolj je zaživel, ko je upodabljal mediteranske like ironično-dramatične narave (v delih Luigija Pirandella), nezadržno komiko pa je znal vzbuditi v delih Jaka Štoke, zlasti s Cvirnom (Moč uniforme). Blizu je bil tudi mlajši generaciji, saj je odigral vrsto glavnih vlog v številnih mladinskih igrah.
Čeprav se je z zavzetim študijem in nespornim darom hitro razvil v enega od vodilnih igralcev Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in v več kot štirih desetletjih požrtvovalnega igranja preigral obsežen repertoar klasičnih ter modernih dramskih junakov najrazličnejših žanrov, si je največji sloves pridobil z izjemno temperamentnim in nadvse sproščenim oblikovanjem humornih, kratkočasnih in sploh komedijskih likov mediteranskega porekla, kakršni so na primer Popiva v Držićevem Dundu Maroju, Dolgin v Fojevi komediji Arhangeli in avtomati, Raffaele v Brancatijevi igri z enakim naslovom, Pasqualino v De Filippovem Božiču pri Cupiellovih, Libero Bocca v Nicolajevi Stari gardi in še posebno kot Emerenziano Paronzini v Chiarovi delitvi, Chicchignola v istoimenski Petrolinijevi komediji, krojaček Cvirn v Štokovi burki Moč uniforme in Lipe v Goldonijevih Primorskih zdrahah.
Klovnovska dvojnost
Kot sta v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov, ki je izšla leta 2001, zapisala avtorja Dušan Moravec in Vasja Predan, je Kobal vsem tem vlogam ne le vdihnil, marveč umetniško zelo poosebljeno izrisal duha in poteze, ki so jih ocenjevalci uvrščali v značilno, tako imenovano mediteransko humorno tipologijo. Hkrati so poudarjali, da je igralec tej tipologiji dodajal še krhkočutno klovnovsko dvojnost smeha in solz. Eden od zapisov o tem pravi, da je v enem od omenjenih likov mediteransko zgovornost in navidezno nonšalanco barval s totojevskimi in chaplinovskimi potezami ter videzu neskaljene vedrine in ironije dodajal kančke otožnosti prevaranega, ki je hkrati prevarant. V še eni podobni oceni pa piše, da je Kobal lik oblikoval s sijajnim humorjem in izvrstno igralsko prezenco ter ustvaril fantastično, nenavadno intenzivno komično figuro, tudi v tistih situacijah, ko je bil sam v ozadju dogajanja. To pa posebej dokazuje njegov čut in posluh za tako imenovano gledališko soigro.
Silvij Kobal je poleg dominantnih komedijskih vlog upodobil številne zelo sugestivne in karakterno zelo zahtevne resne moške like, na primer Huga v Sartrovih Umazanih rokah, dr. Menderja v Kozakovih Dialogih, Hvastjo in postaranega Jermana v Cankarjevih Hlapcih, Vladimirja v Beckettovi tragični groteski Čakajoč na Godota in naslovno vlogo Willyja Lomana v Millerjevi Smrti trgovskega potnika (1987), če iz bogate zbirke njegovih vlog omenimo le najizrazitejše dramske like.
Gledališču se je zapisal tudi njegov sin Boris Kobal, ki je med drugim režiral nekaj predstav tržaškega gledališča, v katerih je igral njegov oče. Silvij Kobal, ki je umrl 20. maja 1991 v Trstu, je za svoje delo dvakrat dobil Borštnikovo nagrado: leta 1970 za vlogo Cvirna v Štokovi burki Moč uniforme ter leta 1984 za vlogo Emerenziana Paronzinija v igri Delitev Piera Chiare, leta 1986 pa nagrado Prešernovega sklada za naslovno vlogo v komediji Chicchignola Ettoreja Petrolinija in za vlogo Lipeta v komediji Primorske zdrahe Carla Goldonija.
