Če boste kje našli prave železniške entuziaste, bo to v Sevnici in njenih okoliških krajih. Kajti tu je imela železnica vedno pomembno vlogo. Proga, ki teče od Zidanega Mosta do Dobove, je še danes med najbolj prometnimi pri nas, medtem ko ima tista iz Trebnjega proti Sevnici, ki se vije po Mirnski dolini, še vedno strateško vlogo in je polna zanimivih zgodb. Mirnska dolina pa je predvsem zaradi železnice polno zaživela.
Pridne roke železničarjev
V kraju Tržišče, ujetem sredi dolenjske hribovite pokrajine, je tik ob železniški postaji doma Stanko Lazar, strojevodja in predsednik Društva Zagon, ki že leta skrbi, da se v teh krajih ohranja železniška tradicija. Številne plodne akcije so zrasle v tem društvu, med drugim počitniški muzejski vlak za socialno ogrožene otroke, ki se ga bodo naši bralci gotovo še spomnili, saj je v desetih letih na stotine otrokom polepšal počitniški dan. Društvo, ki so ga ustanovili železničarji, je vse od ustanovitve pred 25 leti usmerjeno v kulturo, turizem, šport, humanitarnost in mladino, v kraju organizirajo različne dogodke, a kar je bistveno, zavzeto skrbijo tudi za železniško postajo v Tržišču, njihovo delo pa je od začetkov prostovoljno.
Železniška postaja v Tržišču že 21 let sameva, takrat je odšel s postaje še zadnji prometnik, toda vlak se tu še vedno ustavi na poti iz Trebnjega v Sevnico in v nasprotni smeri. Od tod je nekdaj potekal tudi stranski tir vse do Krmelja, ki so ga zgradili za potrebe Jakilovih rudnikov. Vlaki so tu vozili vzvratno kakih 2800 metrov daleč, zadnji, bil je tovorni vlak, pa je zapeljal po teh tirih leta 1996.
»Bilo bi škoda, da bi ta prostor propadal in se zaraščal, zato smo začeli razmišljati, da bi ga uredili. Nasadili smo rože, postavili klopi in tablo Dobrodošli v Tržišču, redno kosimo travo, pred petimi leti pa smo postavili še kapelico,« je dejal Stanko Lazar. Da bi jo postavili, je Stanku že dolgo rojilo po glavi, in ko je bila obljuba dana, jo je bilo treba udejanjiti. Tako je kapelica zavetnika železničarjev, blaženega Antona Martina Slomška, zrasla zgolj s prostovoljnimi prispevki in brezplačnim delom številnih železničarjev.
»Vsak po svojih zmožnostih je prispeval svoj delež. Veste, meni je železnica dala vse, kar imam danes. Že kot otrok, ko sem stopil v gomulko, sem izrazil željo, da bi šel pogledat v lokomotivo. In me je sprevodnik peljal tja. Tako sem bil navdušen, da sem se odločil, da bom postal strojevodja, pa če bi bilo treba narediti letalski faks,« je dejal.
Stanko je tudi zaslužen za to, da stojita v Krmelju in Sevnici parni lokomotivi. Čeprav ni ta nikoli vozila v teh krajih, pa pomeni začetek železnice in začetek velikih sprememb v svetu. »To je enako, kot bi spoštoval svojega starega očeta. Če ne znaš ceniti začetkov, nisi vreden svojega obstoja,« je prepričan, zato so se železničarji odločili, da bodo te začetke v Sevnici tudi ovekovečili. S pomočjo občine in Slovenskih železnic so številni strojevodje in kurjači pripomogli k temu, da danes parna lokomotiva stoji na železniški postaji kot opomnik zgodovine. Le obljubljena streha ji manjka, da bo lahko še dolgo kljubovala zobu časa.
Maketa ne sme biti pusta
Sevniška železniška postaja poleg parne lokomotive skriva še dve zanimivosti. Ena je muzejska zbirka Milana Culette, ki je dolga leta zbiral najrazličnejše železniške eksponate, večinoma izhajajo z začetkov prejšnjega stoletja in iz kasnejšega časa. Najstarejši in najbolj cenjeni predmet v zbirki je star leseni čevelj, ki pripada nekemu Furlanu, ki je v 40. letih 19. stoletja prišel v te kraje in gradil železnico. Druga pa je ogromna maketa modularne železnice, ki se razprostira na 20 kvadratnih metrih, premore več kot 60 metrov železniških tirov, prek sto lokomotiv in vagonov se pelje po njej, tudi parna lokomotiva, ki pušča za sabo svoj značilni čuhapuha. Številne železniške postaje in hiške boste našli na njej, nekatere so natančna imitacija resničnih, kakih petsto dreves in figuric, vodni stolp in rafinerijo, mlin na veter in cerkvice, vzpetine in doline, reke in potoke, galerije in viadukte, nad vsem tem pa se dviga sevniški grad.
»Maketa ne sme biti pusta,« je prepričan strojevodja in modelarski navdušenec Ivan Puc, ki je maketo gradil, dograjeval in sestavljal od svojih srednješolskih let, ko se je tudi izšolal za strojevodjo. Potem pa je nekega dne prišel na idejo, da bi jo iz svojega doma prestavil v večji prostor, da bi lahko vse, kar je v zadnjih štiridesetih letih zbral, videli tudi drugi.
»Slovenske železnice so nam dale ta prostor in začelo se je celoletno delo, da smo s prijatelji, prav tako železničarji, to maketo postavili. Dela je bilo ogromno, čeprav sem imel nekatere stvari že od prej postavljene, toda detajlov na maketi je ogromno. Treba je posejati travo, posipati poti, nekatera drevesa sem sam naredil, predvsem pa je bil bistven načrt. Ko ga imaš, najprej postaviš progo, potem vzameš najzahtevnejši vagon in lokomotivo ter ju nastaviš na najvišjo hitrost. To je test A. Če zdržita in se vagon ne iztiri, potem lahko začneš postavljati maketo dalje,« je razložil Ivan in pokazal, kateri vagon je testni. »Vagon vlaka Emone. Tako je dolg, da če gre gladko čez vse kretnice in tunele, potem bo proga zdržala vse. Velja pa eno: tiste lokomotive, ki tudi v resnici dobro vozijo, bodo dobro vozile tudi na maketi,« je odgovoril.
Na Ivanovi maketi vozijo le tisti vlaki, ki jih lahko vidimo na progah Slovenskih železnic. Gre za natančne imitacije realnosti, lokomotive in vagoni so prav taki kot v resnici, posameznik pa lahko na njih prepozna najmanjše podrobnosti. To je tudi bistvo modelarstva, nas poučita Ivan Puc in njegov pomočnik Tilen Daks, ki je prav tako navdušen modelar.
Seveda imajo take lokomotive in vagoni svojo ceno. »Bolj ko je lokomotiva zahtevna in več ima različnih funkcij, dražja je. Posamezne stanejo tudi po petsto evrov, vagoni pa okoli 150. Ta naša maketa je vredna toliko kot zelo zelo dober avto, in to višjega ranga. Poglejte samo sevniški grad in Luthrovo klet, naredil ju je moj kolega Boštjan Jarc po natančnih načrtih, ki jih je dobil na občini. Vse je kot v resnici,« sta pojasnila sogovornika.
Tilen se je Ivanu pridružil pred štiri leti, saj ju družita ljubezen do železnic in modelarstvo. »Dedek mi je kot otroku kupil prvi modelarski komplet in skupaj sva hodila na sevniško postajo gledat vlake, strojništvo pa me je zanimalo od nekdaj. Vlaki, tovornjaki, avtomobili in letala, vse, kar ima motor in se premika, me zanima,« je povedal Tilen, Ivan pa dodal, da kot modelar takoj začutiš, koga modelarstvo res zanima, kdo pa se pride samo igrat. »Ker to niso igrače,« je poudaril.
Maketa modularne železnice je na ogled vsako prvo soboto v mesecu od 9. do 12. ure, preostale dneve pa po dogovoru. Obiskovalci so nad njo po pravilu navdušeni in to daje vsem, ki skrbijo za ohranjanje tovrstne železničarske dediščine, zagon za delo naprej.
»Res se počutiš dobro, ko vidiš, da si naredil nekaj, kar ljudi razveseljuje. Ne morem opisati vsega navdušenja, ki ga vidimo pri obiskovalcih. Potem želimo delati še bolje in ideje se rojevajo druga za drugo. Že sedaj vem, kaj vse bi lahko izboljšal in predelal na maketi,« je dejal Ivan Puc. Seveda si vsi želijo, da se bo za maketo našel prostor tudi po tem, ko bo sevniška železniška postaja prenovljena. Bila bi namreč velika škoda, da ne bi več razveseljevala številnih obiskovalcev.
