Zgodba skupine Prizma se je začela leta 1974 z nastopom v Divači ob dnevu mladosti v postavi Igor Kos, Ladi Mljač, Franci Čelhar in Vili Bertok, ki pa ga je kmalu nadomestil Danilo Kocjančič. Po prvih letih preigravanja svetovnih in domačih uspešnic so začeli ustvarjati avtorske skladbe, med katerimi so danes že ponarodele Pogum, Senca, Tujca, Od enih do treh in Dobrodošli. Leta 1987 so se sporazumno razšli, leta 2010 pa jih je znova združil Dragan Bulič za festival legendarnih slovenskih bendov v Hali Tivoli Še pomnite, prijatelji?.
Po smrti Danila Kocjančiča in Igorja Kosa so zaživeli v akustični zasedbi z Matjažem Švagljem. Petdesetletnico nastanka so zaznamovali z nizom koncertov po Sloveniji in zamejstvu v »okrepljeni« zasedbi z bobnarjem Bogdanom Turnškom - Polyjem in basistom Giovannijem Toffolonijem. Koncert v Divači so tudi posneli in ga izdali na dvojni vinilki z naslovom Dan mladosti. Več o tem in o sami skupini nam je razkril klaviaturist skupine Franci Čelhar.
Vaša zgodba se je začela na odru ob dnevu mladosti, 25. maja 1974. Kako se spominjate tega nastopa?
Prvega nastopa Prizme se še vedno dobro spominjam. Nekaj tednov prej smo vadili v Lokvi pri Divači, v kraški hiši pevca in tedaj bobnarja Ladija Mljača. Na repertoarju smo imeli šele enajst tujih skladb – tri skladbe manj znane skupine Spooky Tooth, nekaj Santane in eno skladbo Pink Floydov. Mladinska organizacija iz bližnje Divače je nekako izvedela, da vadimo, in tako so nas povabili na koncert ob tedanjem dnevu mladosti. Pred nami je nastopil kantavtor Tomaž Pengov, ki je tedaj edini v Sloveniji kot kantavtor že izdal samostojno ploščo, saj nismo imeli dovolj repertoarja za samostojni koncert. Koncert je bil v dvorani v Divači, kjer so tedaj nastopale zvezde iz nekdanje Jugoslavije. Odziv publike je bil zelo dober – vsak koncert tedaj je bil za mladino kar dogodek.
Kje pa ste se našli, koliko vaj ste imeli pred prvim nastopom?
Ladi je že uporabil izraz, da smo se tedaj »vohali«. Sam sem že leta 1971 nekaj časa igral v skupini z Ladijem, kasneje je on igral s kitaristom Igorjem Kosom, tako smo se mi trije poznali in vsak je do leta 1974 že igral v vsaj štirih skupinah. Tako smo imeli že kar nekaj izkušenj. Poleti 1973, ko sem v študentskem naselju v Ankaranu igral s skupino Jutro, se je nekoč pojavil Ladi in mi povedal, da pride Igor marca 1974 s služenja v JLA, ter me vprašal, ali bi mi trije sestavili skupino. Tako smo imeli konec marca 1974 prvo vajo, pomislili smo tudi, da bi bili kar trio. Zaradi izvajanja tujih priredb pa tudi tedanje jugoslovanske glasbe pa smo se odločili še za basista Vilija Bertoka, ki je že igral v neki skupini, a smo ga nekako prepričali, da je prestopil k nam, in tako smo maja 1974 začeli vaje kot kvartet.
Zakaj ste si nadeli ime Prizma?
Za nastope potrebuješ plakate, za plakate pa naziv skupine. Predlogov je bilo več, tednik Mladina je imel tedaj prilogo Prizma, Ladi je to opazil in nekako smo se vsi strinjali, da je zdaj to ime naše skupine.
Širši javnosti ste postali znani s pisanjem in izvajanjem glasbe na podlagi besedil Svetlane Makarovič za mladinsko oddajo Pisani svet, ki so jo predvajali na TV Slovenija. Ste jo spoznali tudi osebno?
Svetlane osebno nismo spoznali. Njeni teksti za Pisani svet pa so bili kar zabavni in tudi sicer nam je sodelovanje v oddaji s pojavljanjem na TV veliko pomagalo na začetku kariere.
Po prvih letih preigravanja svetovnih in domačih uspešnic ste začeli ustvarjati tudi avtorske skladbe. Katera je vaša najljubša in zakaj?
Od mojih skladb je mnogim zelo všeč Tujca, sam pa bi se odločil za Nič mi ni, ki smo jo posneli spomladi 2024. Prizma 40 let ni posnela nove skladbe in ta je bila prva po tem dolgem odmoru. Pravzaprav ob 50-letnici nismo načrtovali novih skladb, potem pa se je zasukalo drugače. Uporabil sem več kot 30 let star tekst Draga Misleja in mislim, da nam je uspelo obdržati nit s staro Prizmo na sodoben način. Skladba je na youtubu pa tudi na novem dvojnem vinilnem albumu Prizme z naslovom Dan mladosti.
Leta 1987 ste se sporazumno razšli. Zakaj?
Leta 1987 je bilo 13. leto nastopanja Prizme. Prizma nikoli ni bila profesionalna skupina, imeli pa smo vsaj 100 nastopov na leto, snemanja, družine in jasno je, da začetni zagon počasi popusti, prav tako interes novinarjev in organizatorjev. Svoj zenit smo že davno dosegli, čedalje težje smo se usklajevali za vaje. Tako je bilo najboljše končati zadevo še na neki ravni. Zato smo tudi lahko nadaljevali leta 2010, saj se dejansko nismo sprli, šlo je za sporazumno prenehanje. Verjetno pa si nihče ni mislil, da bomo še kdaj igrali skupaj.
Za to, da to počnete, je »kriv« Dragan Bulič, ki vas je združil za festival legendarnih slovenskih bendov v Hali Tivoli Še pomnite, prijatelji?. Ste bili takoj za ali ste kaj oklevali?
Dragan Bulič je res pospešil našo vrnitev, saj smo po nastopu v Hali Tivoli zaradi dobrega odziva dobili konkretne ponudbe za nastope. Posnetek nastopa – skladbi Senca in Pogum – je tudi na youtubu in ima več kot 60.000 ogledov. Za nastop smo se takoj strinjali, čeprav ni bilo honorarja in smo imeli tudi kar nekaj vaj za samo dve skladbi.
Po smrti Danila Kocjančiča in Igorja Kosa ste znova zaživeli v akustični zasedbi z Matjažem Švagljem, dolgoletnim oboževalcem in zdaj polnopravnim članom. Kaj je prinesel v skupino?
Matjaž je že znal večino skladb Prizme, tako da smo lahko razmeroma hitro naredili repertoar za Prizma akustik trio poleti 2011. Obvlada tudi praktično vse v zvezi z elektriko. Njegov največji prispevek pa je šele od leta 2024 dalje, odkar snemamo nove skladbe. Matjaž ima namreč doma snemalni studio, tako da lahko nove skladbe nastajajo v domačem okolju brez časovnega pritiska in nervoze.
Kako pa gledate na današnjo glasbeno sceno?
Vedno se najdejo dobri in talentirani izvajalci. Preveč pa je po mojem mnenju poudarka na drugih elementih in ne na glasbi, denimo na sceni, posebnih učinkih, kostumih … Poglejte recimo Evrosong.
Vam je žal, da se niste rodili kasneje, ali ste zadovoljni s tem, da ste bili mladi v sedemdesetih oziroma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja?
Kot najstnik sem v šestdesetih letih doživel razcvet žive glasbene scene na Obali – od Kameleonov, Faraonov do 5 Fansov iz Trsta –, gibanje flower power, glasbo boom beat iz Anglije in to je nekaj neponovljivega. Posel tedaj še ni toliko vplival na glasbo. Takrat sem se »okužil« z glasbo in se po skladbi A whiter shade of pale skupine Procol Harum odločil, da bom igral orgle. Ta virus me še ni zapustil. Pa tudi kasneje je bilo kar fino biti mlad in glasbenik. Tako da sem zadovoljen s svojo letnico rojstva 1953 in je ne bi spremenil.
Ampak nekaj vas mora ohranjati mladostnega?
Ne vem, ali sem ravno mladosten, vsekakor pa je element glasbe vedno zelo dobrodošel in ponuja pozitivne vibracije. Poleg Prizme sodelujem še v treh zasedbah, v katerih igram tujo glasbo, ki mi je všeč. Glasba je zelo hvaležna dejavnost, daje ti takojšen odziv, slikarji ali pisatelji na primer lahko leta čakajo na odziv za svoj izdelek. Sicer rad redno plavam, malo kolesarim in pešačim, tako da sem fizično kar v redu za svoja leta.
