Vili Resnik se je z glasbo začel ukvarjati v petem razredu osnovne šole, ko se je odločil postati kitarist. V mladosti je sodeloval v slovenskih rokovskih zasedbah Herbie, Junaki nočne kronike, Pomaranča, Yunk in Spin, v katerih je pel in igral. Pomembno prelomnico v njegovi glasbeni karieri je pomenila pridružitev skupini Pop Design, katere frontman je bil med letoma 1989 in 1996. S Pop Design je posnel nekatere izmed največjih uspešnic skupine, kot so Ne bom ti lagal, Ko si na tleh in Potepuh.
Leta 1998 je s pesmijo Naj bogovi slišijo zmagal na Emi in Slovenijo zastopal na Pesmi Evrovizije v Birminghamu. Velika uspešnica je bila tudi pesem Na fuzbal me pust, ki jo je posnel ob uvrstitvi slovenske reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo leta 2002. Zasebno sicer raje kolesari in plava, kar ga ohranja v kondiciji, ki jo še kako potrebuje za številne nastope, predvsem zasebne. Štirinajstega novembra bo s koncertom v ljubljanski Cvetličarni zaznamoval 30 let samostojne kariere.
Kateri so bili na vaši solistični poti najlepši in kateri najtežji trenutki?
Lepih je bilo ogromno in tisti se me držijo. Težke sem dal skozi in jih ne pogrevam – ljudje nočejo žalosti, hočejo pozitivno energijo. Hvaležen sem, da lahko še vedno ustvarjam glasbo. Biti pri nas tri desetletja na sceni in od tega živeti, to je velika stvar in na to sem zelo ponosen.
Kdo bo z vami na odru v Cvetličarni?
Zelo sem vesel, da bo z mano Omar Naber, ki je bil dvakrat na Evroviziji. Pridružila se mi bosta tudi Klapa Semikantá in moj prijatelj Rok Lunaček.
Kaj lahko občinstvo pričakuje na jubilejnem koncertu?
Seveda moje največje uspešnice – pa tudi nekaj drugačnega. Veliko ljudi me je prosilo, naj znova posežem po nekoliko bolj rokerskih skladbah iz svoje solistične kariere. Priznam, da sem imel pred tem malo treme, zato sem izbral le dve pesmi, ki ju nisem igral že kakšnih dvajset let. Tudi aranžmaji bodo na trenutke drugačni. Meni je »trša« glasba zelo všeč, zato bo tudi ekipa tokrat malo trša in bolj rokersko zveneča.
Še pred koncertom pa prihaja nova pesem. Nam lahko poveste kaj več o njej?
Seveda. Pesmi je naslov Nihče ni sam, ko pada sneg, govori pa o življenju in o tistem dnevu v letu, ko se družina znova zbere. Rok Lunaček je napisal verz, ki mi je posebno všeč – da te nihče ne objame bolj kot oče in mama. Ne gre za božično pesem. Nočem »cin-cin« klišeja, gre za toplino, za občutek doma.
Več topline je od lani tudi med vami in Miranom Rudanom, s katerim sta dolgo veljala za sovražnika, nato pa sta zakopala bojno sekiro in z velikim uspehom nastopala po vsej Sloveniji. Prihaja še kakšen koncert, morda tudi kakšna skupna pesem?
Z Miranom delava naprej, januarja bova imela še nekaj nastopov. Največ pa mi pomeni to, da sva ljudi razveselila s tem, da sva stopila na isti oder.
S Pop Design pa nikakor ne gre?
Zaradi mene vedno lahko. Sem profesionalec in lahko delam z vsakomer. Osebno ne več toliko, lahko pa profesionalno. Tako da nikoli ne rečem nikoli. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Vam gre pa odlično tudi samemu. Čemu pripisujete svojo popularnost?
Res sem vesel tega, ker če bi mi kdo pred sedmimi leti rekel, da bom še vedno tako aktiven, bi mu odgovoril, da se počasi odpravljam v pokoj. A situacija se je popolnoma obrnila. Ljudje so znova začutili glasbo, ki jih spominja na mladost – na tisto norost, zaljubljenost, brezskrbnost. In to ostane v človeku. Ljudje kličejo in prihajajo na koncerte, ker želijo znova doživeti tisti občutek. Tudi mene to vsakič znova preseneti. Včasih nisi mogel dobiti znanega pevca, da bi prišel zapet na rojstni dan, danes pa je vse skupaj postalo pravi fenomen. Drugi časi so, drug način predstavljanja glasbe, a sem iskreno vesel, da sem še tukaj in da lahko to živim. Ne razmišljam več o tem, da bi odnehal – ljudje imajo mojo glasbo radi. In če jim lahko dve uri na koncertu dam veselje in energijo, je to največ, kar lahko storim. Ni lepšega, kot videti, da si nekoga razveselil. Glavno je, da se imajo ljudje lepo.
Vaši koncerti so zelo energični. Kaj vas drži pokonci?
V prvi vrsti odgovornost do ljudi. Njih ne zanima, ali si utrujen ali bolan – prišli so, da jim daš veselje. To ni igra, to je spoštovanje do poslušalca. Vedno sem enak: ljudje so glavni, zaradi njih sem »zvezda«.
Kako pa skrbite za kondicijo? Še vedno kolesarite?
Zadnje čase premalo, bi si želel več. Ko ujamem čas, grem. Pomaga, da »spiham glavo« in se spomnim stvari, ki se jih drugje ne.
Ste tudi oče – gre kateri od mlajših otrok po vaši poti?
Oba imata posluh, ampak ju v nič ne silim. Če bo želja, bo prišlo samo od sebe. Tako je bilo tudi pri meni.
Kako se je začela vaša pevska pot?
Začela se je zelo klavrno. V osnovni šoli so mi rekli, da nisem dovolj dober za zbor, potem pa mi je učiteljica v tretjem razredu prvič dejala, da imam lep glas – in sem kar zrasel. Prihajam namreč iz skromnega okolja, mama je bila čistilka. Sam pa sem si rekel: uspel bom. In sem delal, delal, delal. Pri pevcih je zelo pomembna tudi čustvena inteligenca. Ker glasba ni stroj. Pri nas je veliko dobrih glasov, manjka pa tisto »nekaj«, sposobnost, da začutiš ljudi. Če tega nimaš, ne gre.
Potem ste začeli igrati tudi kitaro …
Mama jo je kupila bratu. Doma je stala in sem jo začel malo opazovati, prijemati in preizkušati akorde. Počasi sem začel kupovati videokasete iz Amerike, da sem se učil, kako se kaj igra. Takrat je bilo to povsem drugače – ni bilo youtuba, moral si sam raziskovati. In tako se je začelo. Potem smo sestavili prvi bend. Spomnim se, da so nekateri fantje že imeli dekleta, jaz pa sem bil čisto nor, ker sem bil zaljubljen samo v glasbo. Če je bila vaja, je bila vaja – pet, šest ur brez šale! Mene je zanimalo samo, da bomo točno udarili: tum, tum, tum, tum. Takrat je bilo to vse, za kar sem živel. Iz tistih časov mi je zelo ostal v spominu tudi dokumentarec o Rolling Stonesih, ki me je popolnoma pretresel. Toliko drog in kaosa je bilo v njem, da sem se tega kar malo ustrašil.
Nikoli se nista drogirala
Z bratom sva v tistih časih hodila v Študenta, kjer se je vrtela trša, rokerska glasba, ki mi je bila takrat precej nerazumljiva. Vsi so bili malo »zadeti«, midva pa sva se delala, da sva tudi midva »napohana« do konca. Spomnim se, da sva se celo vrgla po tleh in se pretvarjala, da sva čisto »fuč«. Ljudje so verjeli! Nihče naju ni udaril ali kaj podobnega, ker so mislili, da se nama je res odpeljalo. To izkušnjo si bom zapomnil za vedno. Morda tudi zato danes stvari vidim malo drugače. Marsikdo misli, da Vili Resnik malo vleče, ampak ne, to ni res. Si pa včasih privoščim kozarec vina. Prej si ga nisem, zdaj pa ga kdaj spijem, čisto zato, da malo omehčam čustva in lažje zapojem iz srca.
