Projekt VIPava je dober primer sodelovanja med državo, občinami in strokovnimi organizacijami pri varovanju narave, ki je z različnimi projekti prispeval k izboljšanju življenjskih pogojev za številne ogrožene živalske vrste in obnovi njihovih habitatov v Vipavski dolini.
Evropska unija je iz Evropskega sklada za regionalni razvoj zanj namenila 80, država pa 20 odstotkov od dobrih 3,3 milijona evrov, glavni cilji projekta pa so bili obnova in izboljšanje habitatov (mokrišča, travniki, vodotoki), varovanje ogroženih živalskih vrst, zlasti tistih, ki živijo ob vodi ali na travnikih, povečanje biotske raznovrstnosti v Vipavski dolini, sodelovanje z lokalnimi kmeti in prebivalci ter ozaveščanje javnosti o pomenu varovanja narave. Prav takšni projekti so namreč ključni za ohranjanje naravne dediščine in zagotavljanje zdravega okolja za prihodnje generacije, obenem pa rešujejo »stanovanjsko stisko« nekaterih ogroženih vrst živali. Vodilni partner projekta VIPava, ki je trajal šest let, med oktobrom 2017 in septembrom 2023, je bil Zavod za ribištvo Slovenije (ZZRS). »Skupaj s partnerji, Zavodom RS za varstvo narave, Društvom za opazovanje in proučevanje ptic, Direkcijo RS za vode, občinama Ajdovščina in Miren Kostanjevica ter Mestno občino Nova Gorica, smo izvajali ukrepe za ohranjanje in izboljšanje stanja ogroženih živalskih vrst in habitatov v Vipavski dolini,« je povedala vodja projekta Nastja Pajk, univerzitetna diplomirana biologinja z oddelka za sladkovodno ribištvo pri ZZRS.
Cilj projekta je bil ohranjanje, izboljšanje in obnova habitata živalskih in rastlinskih vrst v Vipavski dolini, pri čemer so se osredotočili na zelo ogroženo laško žabo, velikega pupka – repato dvoživko iz družine močeradov in pupkov, hribskega urha, močvirskega krešiča, vidro, ogroženo vrsto želve močvirsko sklednico, črnočelega srakoperja, hribskega škrjanca, strašničinega mravljiščarja in rogača. Ob tem so ohranili, izboljšali in obnovili tudi določen prostor, ki si ga omenjene vrste delijo z drugimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, ter poskrbeli za to, da so v krajino vnesli nekaj ureditev za povečanje biotske raznovrstnosti.
Zaraščanje pašnikov škoduje živalim
Zavod za ribištvo Slovenije deluje na področju sladkovodnega in morskega ribištva, pripravlja dokumente za izvajanje ribiškega upravljanja (program upravljanja rib, ribiško-gojitvene načrte idr.), skrbi za najpomembnejše vode v državi (tako imenovane vode posebnega pomena) in na njih trži ribolovna doživetja, spremlja stanje ribjih populacij, izdaja strokovna mnenja, raziskuje ribolovne vire in sodeluje pri strokovnih in naravovarstvenih projektih. Omenjeni projekt je na ZZRS spremljal tudi terenski biolog Tomaž Remžgar.
»Projekt VIPava je bil namenjen vzpostavitvi dolgoročnega varstva več ogroženih živalskih vrst, ki so vezane na določene habitatne tipe, ki so vedno redkejši. Ker Vipavska dolina spada v omrežje območij Nature 2000, je tovrstno varstvo še posebej pomembno,« se zaveda Tomaž Remžgar in opozarja, da lahko zaraščanje pašnikov določenim vrstam povzroči veliko škode. Vrste, ki so se prilagodile tradicionalnemu kmetijskemu obdelovanju površin in živijo v sožitju s kmetom, pa dejansko izgubljajo življenjski prostor.
»V preteklosti se je kmetovalo predvsem na robovih Vipavske doline in pobočjih Trnovske planote, ob reki pa se je večinoma paslo in kosilo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je regulacija reke spremenila podobo Vipavske doline. Območja njiv so se premaknila v nižine vse do bregov Vipave, pobočja pa so se zaradi opuščanja pašništva začela zaraščati. Zato smo v sklopu projekta VIPava 25 hektarov gozda nad vasjo Gojače izkrčili in spremenili nazaj v ekstenzivni pašnik, na katerem smo pustili posamezna drevesa in grmovje, saj takšno življenjsko okolje za prehranjevanje in gnezdenje nujno potrebuje ptica hribski škrjanec. Zanimivo je, da je bil pred ukrepom zabeležen en sam teritorij te ptice, po izvedbi pa jih je bilo v letu 2023 zabeleženih kar šest,« razloži Remžgar. Hkrati je v zadnjih desetletjih v Vipavski dolini, tako kot v večini razvitega sveta, močno opazen trend intenzifikacije kmetijstva, s čimer izginja slikovita in nostalgična podoba kmetijske krajine. Zelo škodljiva pa je za vse organizme tudi regulacija vodotokov, saj spremeni strukturo struge in dna.
Ogrožena močvirska sklednica
Kohezijski projekt je zajemal več vsebinskih sklopov, namenjenih izvajanju ukrepov za ohranitev ogroženih živalskih vrst na območjih Nature 2000 v Vipavski dolini. Ena od ogroženih vrst je bila v preteklosti v Vipavski dolini vidra.
»Zadnja leta ni več tako, saj je vider vse več, posledično je več tudi konfliktov. Beležimo vdore vider v ribogojnice, ribiči pa vse pogosteje naletijo na ostanke na pol pojedenih rib tudi ob vodotokih,« so povedali v Zavodu za ribištvo Slovenije. Reka Vipava je bila v preteklosti večkrat podvržena tudi regulacijam struge. Brežine so utrdili s kamnometi, strugo na več mestih izravnali ter vanjo umestili serijo pregrad, od katerih so nekatere za ribe neprehodne, to pa je imelo izrazito negativen vpliv na populacije rib ter posledično na vidro, ki se z ribami prehranjuje. Zato so v zgornjem toku reke Vipave preuredili štiri obstoječe pregrade tako, da zagotavljajo prehodnost ribam in vodnim organizmom. Na območju nekdanjega okljuka Vipave pri Dolenjah so izkopali stranski rokav ter ga uredili na način, da zagotavlja ustrezen habitat za ribje mladice.
V Novakovi mlinščici, ki predstavlja enega zadnjih ostankov stare, neregulirane struge zgornjega toka Vipave, so za vtočnim objektom v dno struge mlinščice vkopali prodni zadrževalnik, ki ob periodičnem odstranjevanju prodnih nanosov zagotavlja trajno omočenost struge. Posebej so se na ZZRS posvetili tudi močvirski sklednici, naši edini avtohtoni želvi, ki je zaradi izgube habitatov, intenzivnega kmetijstva in tekme z invazivnimi tujerodnimi želvami prav tako resno ogrožena. Glavno aktivnost v okviru tega varstvenega cilja pa je predstavljalo aktivno odstranjevanje tujerodnih želv iz vodnih teles na celotnem območju Vipavske doline.
»Tujerodne želve, največ je bilo okrasnih gizdavk, smo odstranjevali v obdobju od leta 2018 do 2023. V naravo so se razširile iz ujetništva neodgovornih lastnikov. Potrdili pa smo prisotnost še petih tujerodnih vrst želv ter več manjših, pred tem neznanih populacij močvirske sklednice. Aktivnosti projekta, namenjene varovanju močvirske sklednice v Vipavski dolini, so potekale šest let in so se ob zaključku izkazale za uspešne,« je pojasnila Nastja Pajk.
Regulacije vplivajo na ribje populacije
Reka Vipava je druga največja reka jadranskega povodja, ki izvira v istoimenskem mestu ter se po 49 kilometrih izlije v reko Sočo. Po značaju je nižinska reka in ima zaradi vodonosnega zaledja Trnovske planote zelo nepredvidljiv vodni režim. Ob deževju voda zaradi apnenčaste podlage Trnovske planote hitro odteče v Vipavsko dolino, posledično se lahko pretok Vipave zelo hitro dvigne.
Tok reke lahko razdelimo na zgornji, hitri tok, kjer je struga večinoma ravna in plitva, ter spodnji, počasen, kjer so na strugi ohranjeni izvorni meandri. Meja med obema deloma leži na koncu soteske Pekel, kjer je v strugo pri mlinu v naselju Steske umeščen tudi večji jez. V preteklosti je Vipava večkrat na leto poplavljala, zato je večina naselij v Vipavski dolini zgrajenih na vzpetinah. Prav zaradi poplavnega značaja so reko Vipavo večkrat regulirali, posledično je ta močno spremenila podobo, to pa je negativno vplivalo na ribje populacije. Do danes se je stanje Vipave sicer nekoliko izboljšalo, saj so brežine na reguliranem odseku ponovno zaraščene z obrežno vegetacijo.
»Posege v strugo Vipave smo v okviru projekta izvajali na šestih lokacijah v zgornjem toku reke, na odseku, ki se začne južno od vasi Ustje in poteka gorvodno do približno 300 metrov pred sotočjem s potokom Močilnik. Na tem delu ima reka salmoniden značaj s plitvo, hitro tekočo vodo. V sklopu regulacij v osemdesetih so strugo na tem odseku izravnali in na več delih njen potek zarisali na novo. Večino takrat obstoječih okljukov reke, ki so jih med izkopom nove struge 'odrezali', pa so zasuli in spremenili v kmetijska zemljišča. Edini še ohranjen del stare struge Vipave na odseku predstavlja Novakova mlinščica, ki so jo spremenili v stranski rokav in je z matico reke danes povezana s prepustom. Večji del vode tako teče po glavni strugi reke, v Novakovo mlinščico pa se steka le manjši del pretoka. Na odseku je v strugo umeščenih tudi več pregrad, od katerih so bile pred izvedbo projekta nekatere večino časa neprehodne za ribe,« je razložila Nastja Pajk. In prav regulacije so močno spremenile podobo praktično vseh večjih nižinskih rek pri nas. Izguba naravnih elementov, kot so meandri in stranski rokavi, utrjevanje brežin in umeščanje neprehodnih prečnih elementov v struge pa imajo izrazito negativen učinek na ribe in vodne organizme, kar seveda vpliva na celotno prehranjevalno verigo.
Število krastač se je povečalo
Za obstoj in izboljšanje habitata so zato izvedli vrsto posrednih ukrepov, med drugim so preuredili štiri neprehodne pregrade na reki Vipavi na način, da se ribe lahko selijo gorvodno na drstišča. Že med monitoringi ribjih združb pa so po zaključenih delih v na novo vzpostavljenem stranskem rokavu opazili vrstno in številčno pestro ribjo populacijo. Kar kaže na to, kako pomemben element naravne struge rek so stranski rokavi.
»Zaradi šibkejšega vodnega toka kot v matični strugi in zaradi razgibanosti brežin ter dna prav ti rokavi predstavljajo življenjski prostor manjšim vrstam rib in vodnim nevretenčarjem. Zelo pomembni pa so tudi za odraščanje ribjih mladic, saj te tu najdejo tako vire hrane kot zavetje pred plenilci. Stranski rokav Vipave pri vasi Dolenje smo uredili na območju, kjer je pred regulacijo potekala glavna struga Vipave. Na novo vzpostavljeni stranski rokav v dolžini 174 metrov pa poteka in delno sledi poteku stare struge. Rokav sestavljajo vtočni objekt, prodni zadrževalnik z dostopno rampo in strukturirana struga rokava. Vtočni objekt je zgrajen kot pravokoten prepust, zgrajen iz betona, ki hkrati služi tudi kot most za dostop do zemljišča med stranskim rokavom in strugo Vipave. Prodni zadrževalnik je zasnovan kot razširitev struge rokava za prepustom in je zgrajen iz večjih skal, vtisnjenih v podlago. Za namen dostopa mehanizacije do zadrževalnika in odstranjevanja proda iz njega je urejena tudi kamnita dostopna rampa. Struga rokava za zadrževalnikom je sonaravno strukturirana na način, da zagotavlja ribjim mladicam več različnih habitatnih tipov, ki omogočajo bivanje in prehranjevanje tako salmonidnim kot ciprinidnim vrstam rib. Tako prodnemu zadrževalniku sledi razširjen del z vkopanimi drevesnimi debli s krošnjami, ki ribam zagotavljajo skrivališča. Za tem delom se struga rokava zoži in preide v del s hitrejšim tokom. Za skrivališča so v brežino vdelani drevesni panji, meandriranje vodnega toka pa je doseženo z umestitvijo skalnih polpragov v strugo. Na prehodu v zadnji nekoliko razširjen del struge z umeščenima drevesnima debloma s krošnjo in skalami samicami, kjer se vodni tok nekoliko upočasni, je urejen tudi manjši zaton, namenjen ličinkam vodnih nevretenčarjev,« je razmere opisala biologinja Nastja Pajk.
Nekateri rezultati projekta so bili opazni že po enem letu, na primer ukrepi na začetnem delu stranskega rokava Vipave pri kraju Brje in izkop dodatnih mlak, saj se je število mrestov laške žabe na tem območju povečalo kar za četrtino. »Ureditve so hvaležno sprejele tudi številne druge ogrožene in zavarovane vrste. Opazili smo veliko povečanje števila krastač, območje je obiskala celo močvirska sklednica, ki jo izpodriva agresivna tujerodna vrsta rdečevratke,« so povedali v Zavodu za ribištvo Slovenije, kjer so v okviru projekta izvajali izlov tujerodnih invazivnih vrst želv, s telemetrijo pa sledili nekaj osebkom močvirske sklednice ter s tem pridobili nova znanja o njenih življenjskih navadah. Na krajih, kjer prebiva največja populacija močvirskih sklednic, so dobro sodelovali z domačini in lastniki zemljišč, kar je olajšalo varovanje njihovih gnezd.
V okviru projekta so pripravili tudi nekaj predavanj in delavnic ter odstranili drevesno vegetacijo z dveh močvirskih travnikov, kjer se razmnožuje metulj strašničin mravljiščar. Za preprečevanje števila motenj na občutljivih območjih, za usmerjanje in izobraževanje obiskovalcev so v okviru projekta zasnovali tudi tematsko učno pot, ki vodi od izvira Vipave do njenega izliva v Italijo. Na območju renškega glinokopa, ki je postalo pomembno območje za gnezdenje vodnih ptic, pa so postavili ptičjo opazovalnico. »Če bomo v prihodnosti želeli preživeti, bomo morali poiskati načine, kako hoditi z naravo z roko v roki, saj so živali in narava tisti, ki nosijo največji del bremen,« je sklenila Nastja Pajk iz Zavoda za ribištvo Slovenije.
