Današnja sreda je priložnost, da se obudi spomin na Charlieja Parkerja - Birda, nemara najslavnejšega saksofonista vseh časov in glasbenih žanrov, čeravno velja predvsem za jazz glasbenika. Za tistega, ki je jazz glasbo reformiral in ji priigral status, ki ga ima danes. Med temelje jazz glasbe spada tudi Miles Davis, njegov mlajši partner iz skupnih zasedb, ki je dejal: »Zgodovina jazza so štiri besede, Louis Armstrong in Charlie Parker.«
Parker se je 20. avgusta 1920 rodil v Kansas Cityju v zvezni državi Missouri, torej v osrčju Združenih držav Amerike, kar je na prvi vtis nenavadno. Sploh temnopolti glasbeniki tistega časa so prej izhajali iz velemest na vzhodu, kamor so se preselili v času velike migracije, ko so z juga bežali pred rasizmom in slabimi življenjskimi razmerami. A selili so se tudi do Kansasa, ki je bil železniško križišče, zato se je mesto razraslo, večno slavo in zasluge za razvoja jazz glasbe, primerljive z New Yorkom ali New Orleansom, pa si je pa priigralo med letoma 1925 in 1939, ko je mestu kot župan načeloval zloglasni Tom Pendergast.
Mesto brez prohibicije
Pendergast je eden najslavnejših severnoameriških županov vseh časov. Po politični usmeritvi je bil demokrat, po dejanski praksi izsiljevalec, odvisnik od stav in hazarda, goljuf, nasilnež, kriminalec, povezan z mafijo, a tudi dobrodelnež, ki je med revnimi užival status Robina Hooda. Pendergast, ki je bil pozneje boter vzpona Harryja Trumana na položaj predsednika ZDA, je bil primer skrajno avtokratskega in do te mere samovoljnega župana, da je v času alkoholne prohibicije, ki je v ZDA trajala med letoma 1920 in 1933, Kansas spremenil v edino severnoameriško mesto, kjer se je javno uživalo alkohol in so zabavišča nemoteno delovala. Tisto so bili časi, ko je Kansas zaslovel kot prestolnica zabave in pregrehe, kot prestolnica jazz glasbe. Mesto je bilo znano po številnih klubih, tako po velikih kot manjših, v kakršnih se je skozi vsakonočne nastope glasbenikov razvila nova smer jazza – bebop.
V mestu so igrale številne velike swing zasedbe, vključno z ansamblom Counta Basieja, v katerem je saksofon igral Lester Young, ki je bil prav tako iz Kansasa, kot tudi Big Joe Turner, torej avtor in izvajalec skladbe Shake Rattle And Roll, ki velja za eno temeljnih del rokenrol glasbe. Kansas je postal mesto improvizacije. A za velike swing zasedbe iz Kansasa je veljalo, da so raje igrale po spominu, ne po notah, ko so končale nastope, pa so se glasbeniki vsak zase porazgubili po manjših mestnih klubih, kjer so se prepuščali improvizacijam do jutra. V takšnih okoliščinah in vsakodnevnem stiku z mestom, ki ni hodilo spat, je odraščal tedaj mladi Parker. In to zapuščino je prenesel naprej.
Selitev v New York
Saksofon je začel igrati pri enajstih letih, pri petnajstih je postal profesionalec in igral po klubih Kansasa in njegove okolice. A prve izkušnje niso bile zgolj spodbudne. Leta 1936 je kot najstnik sodeloval na neobveznem glasbenem druženju s člani orkestra Counta Basieja in se med improviziranjem izgubil oziroma padel ven. Jo Jones, od njega devet let starejši bobnar pri Basieju, je v znamenje negodovanja predenj vrgel činelo, češ da nima pojma in naj se pobere. Kdo drug bi se po tako nedvoumni zavrnitvi in ponižanju odpovedal glasbeni karieri, medtem ko je Parker začel še bolj vneto vaditi. Saksofon naj bi igral po petnajst ur na dan in se poleg nastopanja z lokalno skupino preživljal kot drvar.
Tudi ko se je leta 1939, po propadlem tri leta trajajočem zakonu, preselil v New York, se sprva ni preživljal zgolj z glasbo, ampak tudi kot pomivalec posode v restavraciji. Način igranja, ki ga je Parker utemeljil na tradiciji Kansasa in ga nadgradil s svojimi idejami, je vedno bolj prevzemal newyorško poslušalstvo oziroma glasbenike. Bil je sposoben dolgih solističnih nizov, ki jih je redko ponavljal, ampak si je stalno izmišljal nove, kar je bilo za tiste čase drzna novost. V enem letu si je priigral status glasbenega profesionalca in spoznal kolege, kot je bil trobentač Dizzy Gillespie ali pianist Thelonious Monk. Združba je igrala in snovala bebop, na pobudo in ob podpori Monka pa je Parker začel še komponirati, čeravno ne tudi snemati. Med letoma 1942 in 1944, ko je divjala druga svetovna vojna, je v ZDA trajala stavka sindikata glasbenikov, ki se z založbami ni strinjal z načinom deljenja denarja od avtorskih pravic. Člani sindikata zato niso smeli snemati. Leta 1944 sta z Gillespiejem ustanovila skupino, katere način igranja je povzročil poimenovanje bebop, čeprav je Thelonious Monk trdil, da je bil izraz domišljen ob njegovi skladbi 52nd Street Theme, ki jo je Dizzy Gillespie posnel leta 1944. Časi so se za beboperje vsekakor vedrili.
Alkohol, heroin in ciroza
Konec leta 1945 je Parker vstopil v studio z zasedbo, v kateri so poleg njega in Gillespieja bili še Miles Davis na trobenti, Curley Russel na basu in Max Roach na bobnih. Tistega snemalnega termina se je do dandanes obdržal naziv največje jazzovsko druženje vseh časov. Parker je bil v tistem času že odvisnik od heroina, na katerega je prešel z morfija, ki ga je spoznal, potem ko je bil leta 1937 hudo poškodovan v prometni nesreči in ga je prejel kot protibolečinsko sredstvo. Heroin, alkohol in redne depresije ter asocialno vedenje so bili njegova stalnica. Potem ko je v hotelu v Los Angelesu zažgal posteljnino, je bil za šest mesecev hospitaliziran celo v umobolnici. Mimogrede, heroin je na sceno prišel leta 1898, ko ga je aspirinsko podjetje Bayer ponudilo kot protibolečinsko sredstvo, in šele leta 1924 je bil prepovedan.
Proti koncu življenja je bil Parker vse manj zanesljiv in opravilen. Ob drugih težavah mu je leta 1954 za pljučnico umrla triletna hči, kar ga je dotolklo. Po njeni smrti je dvakrat poskusil narediti samomor. Njegov zadnji nastop v živo se je zgodil 4. marca v tedaj prestižnem klubu Birdland, a se je predčasno končal s prepirom Parkerja in pianista, ki se nista strinjala glede hitrosti neke skladbe. Na današnji dan leta 1955 se je Parker še zadnjič popolnoma napil in si porušil že tako krhko zdravje. Imel je cirozo jeter, pred tem je doživel tudi že infarkt, in ko je oglednik videl njegovo truplo, je mislil, da gre za moškega, starega blizu šestdeset let, ne pa za državljana v 35. letu življenja. Pogreb mu je plačal Dizzy Gillespie.
