Zgodovina je res polna zgodb o mogočnih vladarjih, katerih ambicije so segale do neba in katerih dejanja so premikala meje mogočega. Toda le redko katera pripoved tako lepo zajame srčiko človeškega ponosa v trenutku, ko ta trči ob neukrotljivo moč narave, kot zgodba o perzijskem kralju Kserksu I. in njegovem znamenitem kaznovanju Helesponta. Leta 480 pr. n. št. je na pohodu, da bi si pokoril Grčijo, Kserks storil nekaj nepredstavljivega: ko mu je vihar uničil mostove, je ukazal svojim možem, naj morje prebičajo, ožigosajo in prekolnejo.
Ta dogodek, ki ga je za večnost ohranil grški zgodovinar Herodot, se na prvi pogled zdi kot dejanje popolne norosti ali pa je vrhunec tiranske arogance, ki jo Grki imenujejo hubris. Toda za fasado bizarnega besa se skriva, če pogledamo bližje, kompleksnejša zgodba o antični imperialni propagandi, psihološkem vojskovanju in poskusu smrtnika, da z ritualom in silo uveljavi voljo nad svetom bogov in naravnih sil. Je morda prva zgodba, zabeležena v zgodovini, ki nas napeljuje k vprašanju, kje se konča absolutna moč in kje se začne blaznost?
Eden največjih vojaških podvigov
Ozadje tega nenavadnega dogodka je bil eden največjih vojaških podvigov v antiki. Kserks, kralj Ahemenidskega cesarstva, je zbral največjo vojsko, kar jo je svet do takrat videl – po Herodotovih (čeravno najbrž pretiranih) ocenah je štela več kot dva milijona ljudi iz vseh kotičkov njegovega prostranega imperija. V njej so bili Perzijci, Medijci, Skiti, Indijci, Egipčani in mnogi drugi. Njegov cilj je bil dokončati delo svojega očeta Dareja in si podrediti trmaste grške mestne države.
Ključna logistična ovira na tej poti je bila ožina Helespont (današnje Dardanele), ki ločuje Azijo od Evrope. Vkrcati tolikšno vojsko na čolne bi bilo počasno in tvegano, zato se je Kserks odločil za rešitev, ki je bila bržkone odraz njegovega prepričanja, da ima brezmejno moč in ambicijo: odločil se je zgraditi masivna pontonska mostova čez ožino. To je bil inženirski podvig brez primere. Več kot 600 vojnih ladij (trirem in pentekonterjev, vrhunec tedanje vojaške morske gradnje) je bilo zasidranih v dveh vzporednih vrstah, tesno povezanih z debelimi vrvmi iz lanu in papirusa. Čez ladijske trupe so položili lesene deske, te pa prekrili z zemljo in vejevjem, da bi ustvarili trdno cesto, po kateri bi lahko korakala vojska z vpregami. Gradnja je bila spektakel perzijske moči in tudi nekakšno sporočilo svetu, da za Kserksa ni ovir, niti naravnih ne.
Ko sta bila mostova končana, se je zdelo, da je pot v Evropo odprta. Toda Helespont je znan po močnih tokovih in nepredvidljivih vetrovih. Še preden je prvi vojak prečkal most, se je razbesnel silovit vihar. Visoki valovi in veter so trgali vrvi, razmetavali ladje in v nekaj urah popolnoma uničili ponos perzijskega inženirstva. Sanje o gladkem prehodu so se razblinile v penastih valovih tistega dne.
Osebna žalitev
Ko je Kserks prejel novico o uničenju, ga je zajel bes, ki je močno presegel običajno razočaranje. To ni bil samo logistični neuspeh, pač pa osebna žalitev, upor narave proti njegovi volji. Njegova reakcija je bila teatralna in brutalna. Najprej je v svoji jezi ukazal, naj obglavijo glavne inženirje, ki so bili odgovorni za gradnjo. Toda kaznovanje smrtnikov ni bilo dovolj. Njegov bes se je usmeril tudi na povzročitelja samega, torej na morje.
Po Herodotovem podrobnem opisu je Kserks ukazal svojim možem, naj izvršijo eno najbolj nenavadnih kazni v zgodovini. Stopili so do obale in morju zadali natanko 300 udarcev z bičem, kot bi kaznovali neposlušnega sužnja. Nato so v vodo vrgli par železnih okov, da bi simbolično vklenili njegovo moč. Sledilo je žigosanje – z razbeljenimi železnimi žigi so ožigosali valove. Vrhunec pa je bilo prekletstvo, ki so ga morali vojaki kričati med izvajanjem kazni. To bi v slovenščino najbolje prevedli z naslednjimi besedami: »O, ti grenka voda, tvoj gospodar ti nalaga to kazen, ker si mu storila krivico, čeprav ti on ni storil nobene. In kralj Kserks te bo prečkal, če ti to ugaja ali ne. Upravičeno ti noben človek ne daruje žrtev, saj si le motna in slana reka!«
Ta ritual je bil pravi javni spektakel, namenjen vsej vojski. Po tem dejanju je Kserks najel nove, boljše inženirje, kot je menil, ki so zgradili še močnejše mostove. In tako je njegova vojska končno prečkala ožino ter nadaljevala pohod proti Grčiji.
Za Herodota in njegove grške bralce je bil ta dogodek jasen dokaz Kserksove arogance smrtnika, ki se postavlja ob bok bogovom in misli, da lahko ukazuje naravi. To je bilo dejanje, ki je kričalo po božjem maščevanju. Grki so kasnejše zmage pri Salamini in Platajah interpretirali prav na tak način.
Dramatični preobrat
Zgodovina je pozneje zabeležila, da se je po prečkanju morja, kar je omogočila Kserksova nepopustljiva volja, njegova ogromna vojska neustavljivo pomikala proti jugu Grčije. Prvotni uspeh Perzijcev je dosegel vrhunec z junaškim, vendar na koncu brezupnim odporom Špartancev in njihovih zaveznikov pri Termopilah ter kasnejšim uničenjem in požigom izpraznjenih Aten. Toda ko se je zdelo, da je grški odpor zlomljen, je sledil dramatičen preobrat. V ozkih prelivih pri otoku Salamina je atenski strateg Temistokles z zvijačo zvabil mogočno perzijsko ladjevje v past, kjer so ga okretnejše grške trireme odločilno porazile.
Ta katastrofa je prisilila Kserksa k umiku večjega dela vojske, usodo preostalih perzijskih sil pa je zapečatilo naslednje leto. Dvojna zmaga združene grške vojske v bitki pri Platajah na kopnem in grškega ladjevja pri Mikalah na obali Anatolije ni samo dokončno končala perzijske invazije, temveč je naznanila začetek zlate dobe helenske samozavesti in trajno utrdila mejo med vzhodom in zahodom.
Vendar pa sodobni zgodovinarji danes ponujajo nekoliko drugačno razlago, ki presega preprosto grško obtožbo norosti, kar zadeva Ksereksovo kaznovanje morja. Njegovo dejanje vidijo bolj kot skrbno preračunan simbolni akt, ki je imel več namenov. V starem svetu so bile naravne sile, kot so reke in morja, pogosto poosebljene kot božanstva. S kaznovanjem Helesponta je Kserks ritualno podredil lokalno božanstvo in uveljavil premoč perzijskih bogov in svojega lastnega božanskega statusa. To ni bilo nujno usmerjeno proti grškim bogovom, kot so menili na oni strani morske ožine, temveč proti lokalnim duhovom, ki so prestopili mejo, kot so menili.
Močna propaganda
Dogodek je služil tudi kot izjemno močna notranja propaganda. Uničenje mostov je bilo uničujoč udarec za moralo ogromne etnično mešane vojske. Vojaki so v tem zlahka videli slabo znamenje. Kserksov dramatični odgovor je preusmeril pozornost. S tem, ko je »premagal« morje, je svojim možem poslal jasno sporočilo, izraženo v besedah: »Poglejte! Niti narava niti lokalni bogovi ne morejo ustaviti vašega kralja. Naša usoda je zmaga in jaz bom odstranil vsako oviro na naši poti.«
Krivda za neuspeh je bila preusmerjena z inženirjev ali celo s kralja samega na naravno silo, ki si jo je kralj nato teatralno podjarmil.
Ne glede na resnične motive, ki jih je Ksereks imel – ali je torej šlo za preračunano predstavo, pristen izbruh besa ali zgolj kombinacijo obojega – je zgodba o njem, kako biča morje, postala nesmrtna. Preživela je kot nekakšna alegorija o mejah človeške moči in o aroganci, ki pride pred padcem. Herodotova pripoved je tako močna prav zato, ker deluje na več ravneh – kot zgodovinsko poročilo, kot moralna lekcija in kot napeta drama.
Kserksov pohod se je na koncu končal, kot vemo, s porazom, kar je grškemu pogledu na njegovo dejanje dalo še dodatno težo. Vendar spomin na tisti dan na obali Helesponta, ko so perzijski vojaki po ukazu svojega kralja bičali valove, ostaja eden najbolj osupljivih in zgovornih trenutkov v zgodovini – trenutek, ko je človeška volja v svojem najbolj ekstremnem izrazu trčila ob večno in brezbrižno moč narave.
