Božičkova delavnica piše na kažipotu sredi Dekanov pri Kopru. Da je vse še bolj prepričljivo, na dovozu čakajo z lučkami ozaljšane Božičkove sani in jelenček Rudolf. Pred delavnico, iz katere se slišijo božične pesmice, nas pričaka, kdo pa drug, Božiček. Tokrat v delovni opravi, saj je že od septembra zelo zaposlen z zavijanjem plišastih igrač za pridne otroke. Dekančan Denis Opatič upodablja Miklavža, Božička in dedka Mraza ter decembra razveseljuje otroke po koprskih ulicah, v vrtcih, bolnišnicah in podjetjih. Letos se bo ustavil tudi pri upokojencih v domu starejših. Upodabljanje treh dobrih mož je v 12 letih nadgradil v vseslovensko akcijo zbiranja plišastih igrač, ki jih za darilo dobijo otroci.
»Otroci imajo doma kupe igrač, s katerimi se ne igrajo. Ko te igrače podarijo Božičkovi delavnici, s tem razveselijo drugega otroka. Zanimivo je namreč, da ima plišasta igrača, ki jo otrok dobi iz rok Miklavža, Božička ali dedka Mraza, za otroka posebno vrednost. Za vedno si zapomni, da se je Božiček pogovarjal z njim in ga pohvalil. Zato je ta zgodba tako posebna. Jaz jo imenujem Otrok otroku,« pove Opatič.
Družabni prostor družine Opatič v Dekanih se tako vsako jesen spremeni v Božičkovo delavnico. »Pripravili smo že več kot 3500 paketov z igračami, skupaj jih bo več kot 4000,« pove Opatič. Ob našem obisku so novo pošiljko plišastih igrač pravkar pripeljali iz pralnice in so še tople čakale, da jih Božiček zavije. Vsako igračo namreč najprej pregledajo, pošljejo v pralnico, nato še enkrat preverijo, da je res vse v redu, jo uredijo in zavijejo darilo. Rožnata ali modra darilna pentlja na paketu bosta za Božička znak, ali je darilo primernejše za deklico ali dečka. Pri tem projektu mu pomagajo družina in prijatelji, saj se zavijanje daril pogosto zavleče pozno v noč.
Akcija zbiranja plišastih igrač
Kako postaneš Božiček? »Najprej moraš biti zelo priden, ubogati starše in učitelje, začneš kot Božičkov škratek, potem greš v posebno Božičkovo šolo. Moja je trajala kar dolgo,« se je med pogovorom v vlogo že povsem vživel 55-letni Opatič. Strojevodja po poklicu je vez z Božičkovo deželo vzpostavil že davno. Začelo se je povsem po naključju.
»Prostovoljni gasilci iz Dekanov smo šli leta 2007 pomagat v Železnike, kjer so ljudi prizadele poplave. Leto pozneje smo povabili tamkajšnje otroke k nam na počitnice. Tako smo v gasilskem domu namestili 30 otrok, hodili so na izlete in se imeli lepo. Takrat sem ugotovil, da me delo z otroki nadvse veseli,« pripoveduje Opatič. Na Ljudski univerzi Koper je končal program za pomočnika vzgojitelja predšolskih otrok in kot prostovoljec začel delati v domačem vrtcu v Dekanih in Rižani. Tam so mu prvič predlagali, da bi zaigral dedka Mraza za vrtčevske otroke. »Uspelo je, otroci me niso prepoznali. Naslednji dan so mi navdušeni pripovedovali, da sem zamudil prihod dedka Mraza. To je bilo pred 12 leti,« se spominja. »Nato sem kot dedek Mraz obiskal še otroke v izolski bolnišnici in sem jim podaril prve plišaste igrače. Ko sem odhajal, me je prešinilo: to je tisto, kar želim početi, razveseljevati otroke,« poudarja.
Glas o dobrem možu se je začel širiti tudi po družbenih omrežjih in s tem tudi vabila za nastope, starši z vseh koncev Slovenije so začeli spraševali, kdaj bo po Kopru hodil Božiček, ki podarja igrače. Najprej so mu plišaste igrače začeli prinašati sosedje in prijatelji, zdaj pa jih zbirajo že prostovoljci v Vrtojbi, Ilirski Bistrici, Postojni, Ljubljani, Šoštanju, Mariboru, na Ptuju pa tudi po pošti. »Bal sem se, da bo po nekaj letih navdušenje zamrlo, a je ravno nasprotno, vedno več igrač dobimo, zdaj že preveč,« razkriva.
Za vsakega otroka si vzame čas
To je navdihujoče poslanstvo, polno lepih trenutkov, včasih tudi ganljivih. Za dežjem vedno posije sonce, pravi Opatič. »Pred nekaj leti me je na koprskih ulicah kot Božička ustavila starejša gospa s prošnjo, ali lahko dobi plišasto igračo za vnukinjo, ki se zdravi za levkemijo na Dunaju. Po videoklicu sem pozdravil deklico in ji zaželel vse dobro. Čez leto dni me za rokav pocuka deklič: Božiček, a se me spomniš? Lani si me poklical, ko sem bila na terapiji. Taki dogodki te spodbudijo in prepričajo, da delaš prav. Ali pa ko vidiš veselje in hvaležnost v očeh tistih, ki si ne morejo privoščiti daril,« je prepričan.
Obljublja, da bo šla ta božična pravljica naprej, dokler se bo le dalo. Veliko mu pomeni, da vsa družina podpira ta projekt, in potihem upa, da ga bo v upodabljanju dobrih mož nekega dne nasledil sin. »Vse mesece v letu mi lahko vzamete, le decembra ne,« poudarja upokojeni strojevodja. Tudi ko je bil še v službi na železnici, so sodelavci vedeli, da bo dopust koristil decembra. Letošnji koledar ima že povsem zapolnjen. Na nekaterih nastopih se Božičku pridružijo dijakinje iz pedagoške šole, da skupaj uprizorijo krajšo igrico za popestritev praznikov.
»Vsi otroci so enaki, za vse si je treba vzeti čas, od prvega do zadnjega. Treba se je posvetiti vsem enako, tudi ko jih je več kot sto v vrsti. Vsi morajo dobiti darilo, ne sme jih zmanjkati,« poudarja. In staršem polaga na srce: »Ukvarjajte se z otroki vsak trenutek, vse prehitro odrastejo! Da ne boste prepozno ugotavljali, da je njihovo otroštvo ostalo na tablicah in računalnikih.«
