Za zgodovino beneškega bienala je 7. avgust 1893 zelo pomemben datum, kajti takrat so uradno podpisali mestni dekret, ki je določil, da se ustanovi beneški bienale. Začele so se lahko priprave za prvo izvedbo, ki se je zgodila dve leti pozneje. Prva razstava bienala, znana kot Esposizione Internazionale d'Arte di Venezia (Mednarodna umetniška razstava Benetk), se je odprla 30. aprila 1895. Sodelovalo je več kot 200 umetnikov, predvsem iz Italije, pa tudi iz Francije, Nemčije in Velike Britanije, privabila je 200.000 obiskovalcev. Uradna otvoritev je bila v novem paviljonu v Giardini di Castello – in že takrat je imela močan nacionalni pridih, saj so se umetniki predstavljali v okviru svojih držav.
Beneški bienale je ena najpomembnejših mednarodnih kulturnih prireditev na svetu. Razdeljena je na več dogodkov. Mednarodna umetniška razstava je srce beneškega bienala, tja povabijo umetnike z vsega sveta, kuratorji pa vsaki dve leti izberejo temo, na podlagi katere potem umetniki ustvarjajo. Letos je 60. umetniški bienale po vrsti. Izmenjaje z umetniškim bienalom se vsako drugo leto odvija arhitekturni bienale, ki predstavlja pomembno mednarodno prizorišče za predstavitev inovativnih arhitekturnih rešitev in idej. Morda je za odtenek manj obiskan od likovnega, ki ga običajno obišče okoli 500.000 obiskovalcev, še vedno pa je število obiskovalcev zelo impresivno.
Pozno poleti se potem odvije tudi znameniti Beneški filmski festival, ki je bil prvič organiziran leta 1932 in velja za enega najstarejših filmskih festivalov na svetu. Tam podeljujejo znamenite zlate leve. Še pozneje v letu je čas za mednarodni festival sodobne glasbe, kjer predstavljajo nove tokove predvsem v klasični, resni glasbi. Bienale sicer vključuje še druge zaokrožene dogodke, festivale gledališča in plesa ter recimo otroški karnevalski festival v začetku leta. Ta služi tudi kot platforma za odkrivanje novih talentov, kar je nenazadnje gonilo celotne prireditve. Zaradi bogate zgodovine in prestiža privablja umetnike, kuratorje, kritike in obiskovalce z vsega sveta.
Mejniki na umetniškem bienalu
Kar nekaj je svetovno znanih umetnikov, ki so skozi beneški bienale pridobili mednarodno prepoznavnost oziroma so tudi za bienale predstavljali nekakšne mejnike. Francoski radikalni slikar Marcel Duchamp je poskrbel, da je njegovo delo Fontana (1917), podpisano z imenom R. Mutt, postalo eden najpomembnejših prispevkov na področju konceptualne umetnosti. Čeprav Fontana ni bila uradno razstavljena na bienalu, so bili umetnikova dela in vpliv ključni v razpravah za prihodnost bienala. Ameriški slikar Mark Rothko je prek bienala zaslovel po svojih velikih, barvno bogatih slikah, ki so igrale pomembno vlogo pri razvoju abstraktnega ekspresionizma. Jackson Pollock, eden najbolj prepoznavnih umetnikov abstraktnega ekspresionizma, pa se je prav skozi predstavitve na bienalu dokončno uveljavil kot eden najpomembnejših ameriških umetnikov 20. stoletja.
Danes 82-letni ameriški konceptualni umetnik in kipar Bruce Nauman je na bienalu leta 2009 prejel zlatega leva za najboljšega umetnika. Večkrat je razstavljala Cindy Sherman, ameriška fotografinja in umetnica, znana po svojih avtoportretih, ki raziskujejo vprašanja identitete, družbenih vlog in stereotipov. Anish Kapoor, britansko-indijski kipar, znan po svojih velikih skulpturah in instalacijah, je zelo odmevno zastopal Veliko Britanijo. Večkrat je na bienalu sodeloval tudi Ai Weiwei, kitajski konceptualni umetnik in aktivist, znan po svojih provokativnih delih, ki se naslanjajo na politične in socialne tematike, ter dansko-islandski umetnik Olafur Eliasson, znan po svojih velikih instalacijah, ki vključujejo naravne elemente, kot so svetloba, voda in temperature.
Beneški bienale kot institucija
Beneški bienale, ki bo drugo leto praznoval 130 let, se je skozi zgodovino iz nacionalne razstave razvil v pomembno mednarodno institucijo. Mesto Benetke ga je ustanovilo na pobudo župana Riccarda Selvatica (1849–1901), ki je bil tudi dramatik in pesnik, ter drugih lokalnih uradnikov in intelektualcev. Želeli so promovirati sodobne tokove v umetnosti in kulturi ter povečati turistično privlačnost Benetk.
Nacionalne paviljone so države začele postavljati v vrtovih Giardini v začetku 20. stoletja; čisto prvega je postavila Belgija leta 1907. Danes paviljoni ZDA, Francije, Nemčije in še nekaterih drugih stojijo stalno, medtem ko druge države prostore najemajo ali pa se predstavljajo pod začasnimi paviljoni. Zelo pomemben razstavni prostor bienala so tudi Arsenali, nekdanji kompleks državne ladjedelnice, orožarne in skladišča.
Med drugo svetovno vojno nekaj let bienala ni bilo v polni izvedbi, po vojni pa je doživel korenite spremembe, vključno z večjo osredotočenostjo na sodobno umetnost, avantgardne in eksperimentalne umetniške prakse. Institucija je sčasoma postala bolj odprta tudi za umetnike iz neevropskih držav, kar ji je povečalo globalno prezenco. Od leta 1972 naprej so na bienalu prisotni posebni kuratorji, ki skrbijo za koncept tematskih razstav. V zadnjih letih se je prireditev tudi precej posodobila; priključila se je digitalno umetnost, virtualne razstave, intenzivno se razmišlja o trajnostnih razstavnih praksah. Senzibilni so glede družbenih in političnih vprašanj, kot so migracije, podnebne spremembe in človekove pravice. Na eni strani so zvesti svoji tradiciji, hkrati pa promovirajo kulturne in umetniške inovacije.
Slovenci na bienalu
Na bienalu se redno pojavljajo tudi Slovenci. Letos je naša predstavnica konceptualna umetnica Nika Špan, kustos slovenske predstavitve pa Vladimir Vidmar. V okviru nekdanje Jugoslavije sta na bienalu razstavljala denimo Avgust Černigoj, avantgardni slikar in grafik, ter ekspresionistični slikar in grafik Veno Pilon. Po osamosvojitvi Slovenije se je v slovenskem paviljonu s svojimi performansi pojavila tudi umetnica srbsko-črnogorskega rodu Marina Abramović. V Benetkah je prav tako razstavljala arhitektka in umetnica Marjetica Potrč.
Večmedijski umetnik Tobias Putrih je leta 2007 na bienale odpotoval s projektom Beneški, atmosferičen. Multidisciplinarna umetnica Jasmina Cibic se je leta 2013 predstavila s projektom For Our Economy and Culture, intermedijski umetnik Jaša pa dve leti pozneje s projektom UTTER / The violent necessity for the embodied presence of hope. Slovenijo je zastopala tudi video umetnica Nika Autor, predstavila je projekt Newsreel 55, prav tako multidisciplinarni umetnik Marko Peljhan s projektom Here we go again ... SYSTEM 317.
Na bienalu arhitekture, ki v Benetkah poteka od leta 1980, so nas doslej med drugim zastopali arhitekti iz Sadar+Vuga, Bevk Perović arhitekti, Studio 360 (Vojteha Ravnikarja), OFIS arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, Kolektiv TAMA. Omeniti je treba tudi MAO, ki pogosto bedi nad predstavitvami Slovenije na arhitekturnem bienalu.