Leta 1965 je imela 19 let in živela v Vzhodnem Berlinu. »Zahodni Berlin je bil glamurozen. Imeli so vse: čevlje, avtomobile, hrano. Mi pa skoraj nič. Ko so banane uvozili enkrat ali dvakrat na leto, so bile se vrste v trgovinah daljše, kot sem jih kadar koli videla,« Paissonijeva razlaga za britanski Guardian.
»Z bratom sva si zelo želela pobegniti. Občasno sva se zadrževala ob mejnih prehodih v upanju, da se spoprijateljiva s kakšnim zahodnjakom. Včasih so se naju usmilili in nama poslali paket,« pravi. Toda pobeg je bil redek – in drag. Večina, ki jim je uspelo, je zanj plačala tisoče mark.
Tisto leto, po končani šoli, ji je oče našel službo v knjigarni. Pogosto so prihajali turisti, saj so morali porabiti najmanj 15 mark vsakič, ko so obiskali vzhodni del. Ker ni bilo veliko za kupiti, so mnogi izbrali knjige ali plošče.
Nepričakovana pomoč
Nekega dne, bil je marec, sta prišla dva francoska vojaška oficirja. Ko se je z njima pogovarjala, je začutila, da jima je všeč njena družba. Zdela sta se ji poštena, zato je rekla: »Mi lahko pomagate?« Samo to. Pogledala sta me in rekla: »Brez problema.« In odšla.
Tisto noč ni mogla spati. Mislila je, da ju nikoli več ne bo videla. A naslednji dan sta se vrnila. Prišla sta do nje in šepnila: »Zdaj ali nikoli. Dobimo se v uličici blizu trgovine. Ob pol devetih.«
Ko se je trgovina izpraznila, je zaklenila in šla domov. »Srce mi je močno bilo. Tekla sem v mansardo, vzela potni list in nekaj sentimentalnega nakita. Staršema sem rekla, da grem v kino s prijateljico. Ko sem odhajala, sem ju še enkrat pogledala, kako večerjata, vedoč, da ju morda zadnjič vidim. Čutila sem grenko mešanico žalosti, krivde in strahu – a hkrati neko nenavadno otopelost. Morala sem vse to potisniti stran,« se spominja.
Pobeg v prtljažniku
Odšla je v dogovorjeno uličico. Ko sta jo oficirja videla, sta pokazala na prtljažnik avtomobila. »Rekla sem jima, naj me po prečkanju meje odpeljeta do mojega strica – pobegnil je še pred gradnjo zidu. Nato sem se zvila v prtljažniku. Spraševala sem se, ali bi se moj brat lahko stisnil zraven mene,« se spominja.
Čutila je vsako grbino na cesti, vsak udarec. Oči se ji niso prilagodile popolni temi; vonj gum in izpušnih plinov ji je polnil nos. Komaj je razločila nejasne glasove spredaj.
Potem se je avto ustavil. Več nejasnih glasov. Razbrala sem nekaj besed: »Prvi prehod, zadrži dih.« Predstavljala si je, kako vojaki mahajo mimo, ko avto nadaljuje pot. »Drugi prehod, zadrži dih.« Potem spet: »Tretji prehod, zadrži dih.« Nato se je avto premaknil dalje.
»In to je bilo to. Moje življenje se je spremenilo v 15 minutah.« Ko so prispeli do doma njenega strica, je njegova žena odprla vrata in obstala. Močno jo je objela: »Ali veš, kaj bi se lahko zgodilo? Lahko bi končala v varnostnem zaporu.« Imela je prav. Ljudje, ki so jih ujeli, so pogosto doživeli brutalne kazni. Nekateri so bili mučeni, mnogi ustreljeni.
Naslednji dan je svoji družini poslala kratek telegram: Opravičujem se. »Hotela sem vse razložiti – povedati, kako zelo jih pogrešam, kako težko je bilo oditi. Toda več nisem smela reči – policija bi jih lahko zaslišala,« razlaga Gabriele.
Čeprav je imela nekaj stikov po telefonu, jih naslednjih 24 let ni videla. Najtežje je bilo za praznike. »Predstavljala sem si jih vse skupaj – za rojstne dneve, božič – medtem ko sem bila sama v novem svetu. Vedno je ostalo globoko domotožje, ki ni nikoli povsem izginilo.«
Novi začetek v Londonu
Ko je padel berlinski zid, je Gabriele živela v Londonu – tja se je preselila le nekaj mesecev po pobegu. »Začela sem kot au pair in skozi čas ustvarila življenje. Poročila sem se, vzgojila dva otroka in na koncu kupila hišo v Hammersmithu, kjer živim. Sem upokojena in čas preživljam z vnuki. Uživam v preprostih stvareh – stvareh, o katerih sem nekoč le sanjala,« razloži.
Njenemu bratu ni nikoli uspelo pobegniti. Postal je zdravnik splošne prakse v Vzhodnem Berlinu in tam preživel preostanek življenja. Umrl je avgusta letos. »Moje sestre so bile med prvimi, ki so lahko legalno odpotovale v London z vzhodnoberlinskim potnim listom. Prišle so novembra 1989, le nekaj tednov po padcu zidu. Zalile so me solze. Zdelo se je, kot da se je del mene vrnil,« s solzami v očeh pove 79-letnica.
