Nekoč bi tudi z vročino, ki bi razžarila pol Mežiške doline, skakala naokrog in poservirala vse, ki sem jih še pred tem servirala, ko so bili bolni oni. Nekoč sem bila – asociacija je pač zgolj naključna – kot adventni koledar. Polna okenc in vsi so vedeli, da se jih lahko odpre. Zanesljivo. Vedno. Odpri okence številka tri: tukaj je moj nasmeh, ki si ga bom nataknila, čeprav bi se najraje zavila v odejo, kričala in končno razpadla. Okence številka sedem: moje roke, ki bodo skuhale kosilo, čeprav sem že napol v onostranstvu. Okence številka dvanajst: moja ramena, na katerih nosim druge, ko se ruši svet okoli njih, sama pa bi že zdavnaj potrebovala berglo …
Nekoč sem bila ženska, ki je mislila, da je ljubezen enaka razpoložljivosti. Da se toplina meri v količini žrtvovanja. Da bo svet nekega dne opazil, kako pridno sem bila vsak dan sladko okence, ki je odprlo nekaj zasebnega, nekaj dragocenega, nekaj, česar sploh nisem imela več.
V tej prisilni horizontali sem se spomnila na tisto žensko, ki je nekoč mislila, da mora biti adventni koledar, da jo bodo imeli radi.
Letos sem samo elegantno rekla ne. Ne kuhanju, ker mi že itak vrejo možgani. Ne pretirani prijaznosti, ki je samo preoblečen obrok krivde. Ne temu, da bi še zadnjič preverila, ali je kdo na svetu morda slabe volje, ali je koga treba objeti, potolažiti, mu razložiti, da življenje ni tako hudo, kot se zdi.
In prav ironično, prav nesramno ironično je, da sem, odkar se ne razdajam več, bolj topla kot kadar koli. Zase. V meni tli mehek miren ogenj, ki nima nič skupnega z decembrskimi pričakovanji. To ni ogenj, ki greje vse okoli mene. To je ogenj, ki greje moje kosti. Ogenj, ki me pomni. Ogenj, ki me drži skupaj, ko svet spet nori s svojimi popusti, obljubami, iluzijami popolne ženske, ki bi morala biti vse: učinkovita, lepa, potrpežljiva, vedno pripravljena, vedno odprta, vedno »na razpolago«.
Jok, brate. Nič več.
Letos odprem okence sama sebi. In tistim, ki jim je všeč, da znotraj ni nič sladkega, kar bi se takoj stopilo v ustih. Ker tam je temna čokolada iz čiste, nerazredčene ženske želje po življenju, ki je končno moje.
Vse leto, še posebej decembra, so mnoge ženske adventni koledar za druge. Vsak dan odprejo novo okence: za službo, za otroke, za partnerja, za starše, za idejo, da bi bila še malo boljša različica sebe, ker … december pač. Vsak dan dovolijo, da nekdo odpre delček njih in pričakuje, da bo notri nekaj sladkega, razpoložljivega, praznično prikupnega. In zaradi vzgoje, družbe, kolektivnega ženskega spomina tudi same od sebe vsak dan stopijo tja in rečejo: »Izvolite, tole je današnje okence. Imam se pod kontrolo. Vse obvladam. Tukaj sem, da dajem. V zameno ne potrebujem ničesar. Veseli december vsem!«
Če bi lahko ženskam v tem decembru podarila eno stvar, bi bila to ta: nehajte biti adventni koledar za svet. Ko se boste nehale odpirati drugim, boste končno začele odpirati sebe. In to je darilo, ki ti ga decembra ne more kupiti nihče.
