Slovenija je polna skrivnosti in legend. Žal so mnoge v stoletjih, desetletjih odšle v pozabo, toda nekatere še vztrajajo. V tej posebni spletni seriji Nedeljskega dnevnika z naslovom Skrivnostna Slovenija se bomo sprehodili po nekaterih med njimi. Tokrat smo se ustavili v Idriji.

Idrija je bila petsto let znana po živem srebru, ki je spreminjalo industrijo, usmerjalo vojne in poganjalo razvoj. Legenda pravi, da so nanj naleteli naključno, nikoli pa ne bomo vedeli, kdo ima več zaslug za to: skrivnostni jamski škrat Perkmandlc ali škafar. Se čudite, zakaj ne rudarji? Lepo po vrsti, čeprav je ob tako starih legendah težko z gotovostjo trditi, kako se je kaj zgodilo po vrsti in če se sploh je. Zagotovo pa drži, da živega srebra niso mogli odkriti rudarji, saj jih takrat v Idriji ni bilo, kaj rudarjev, še Idrije ni bilo.

Čudežna tekoča kovina

Bil pa naj bi škrat Prekmadlc, ki je posedal po gozdnih jasah in v podzemlju stikal za zakladi. Najraje je imel čudežno tekočo kovino in njene kapljice, ki so mu nagajivo polzele skozi roke. Skrivnost je dolgo skrival, a ker je postajal vse bolj osamljen, je popustil svojim strogim načelom konspirativnega delovanja in skrivnost delil s izdelovalcem škafov, ki se je naselil v te odročne kraje in v studencu namakal škafe, da se je les razširil in zatesnil vse špranje.

Legenda pravi, da se je nekega jutra, vsekakor pa natančno leta 1490, škafar pošteno začudil, ko je hotel enega od škafov dvigniti. Bil je težak kot svinec, v njem pa so plavale srebrne kapljice – samorodno živo srebro. V škaf jih je usmeril Perkmandlc. Povsem neznano tekočino, svetlečo in težko, je škafar odnesel k zlatarju v Škofjo Loko… in od tu naprej se prične petstoletna živosrebrna zgodba Idrije. Na mestu, kjer naj bi škafar našel živo srebro, danes stoji cerkev.

Pomembno evropsko mesto

Odkritje je odročne kraje spremenilo v eno od pomembnih evropskih mest - že leta 1511, ko je Idrijo prizadel veliki potres, sta bili v mestu dve zidani hiši in veliko lesenih barak, v katerih so živeli rudarji.

Nič manj skrivnostne niso bile zgodbe, ki so sledile, predvsem so zanimive tiste o tihotapljenju in kraji živega srebra. Napoleonova vojska je denimo naropano živo srebro tihotapila čez most, prav za te namene zgrajen čez reko Vipavo. Francoska vojska je Avstrijcem v Idriji v dveh vdorih pokradla krepko več kot 160 ton zalog živega srebra in ga za več milijonov frankov prodala Špancem. Ena bolj drznih pri tihotapljenju pa je bila pred 300 leti tudi Marina Melhiorca, prefrigana in neustrašna ženska s Cerkljanskega, ki je živo srebro čez meje »švercala« pod pretvezo prodaje idrijske čipke.

*

Poznate tudi vi kakšno legendo iz vaših krajev. Pišite nam na: info@nedeljski.si.