Za ameriškega avtorja in fotografa Paula Koudounarisa je bil »usoden« obisk pokopališča hišnih ljubljenčkov v predmestju Los Angelesa v ZDA. Kljub temu da je vso svojo kariero preučeval smrt, ga človeška pokopališča nikoli niso zanimala. Toda pokopališče Pet Haven in krematorij sta bila drugačna. »Na koncu sem tam preživel cel dan. Bil sem tako neverjetno ganjen,« je za portal Euronews povedal Koudounaris in dodal, da se je tako začela njegova skoraj enajst let dolga obsedenost, ki je dosegla vrhunec s knjigo Faithful unto death – Pet cemeteries, animal graves and eternal devotion. Knjiga, ki je bila prejšnji mesec objavljena v Združenem kraljestvu, raziskuje različne kulturne prakse in dojemanja smrti živali in njihovega spomina. »Ko umre hišni ljubljenček, je to drugačna izkušnja. Je tako, kot bi umrl del tebe in nekaj, zaradi česar si ne boš nikoli več opomogel.«

Mrtve živali odvrgli v reko ali v smeti

Prvo mestno pokopališče za hišne ljubljenčke je bilo ustanovljeno leta 1881 v Hyde Parku v Londonu po smrti (domnevno zelo simpatičnega) malega malteškega psa po imenu Cherry. Njegova družina je postala dobra prijateljica z lokalnim vratarjem, gospodom Winbridgeem, ki se je strinjal, da tam pokopljejo Cherryja. Kmalu se je vest razširila naokrog in gospod Winbridge je bil nenadoma preplavljen s prošnjami za pokop hišnih ljubljenčkov. Zaradi svoje velikodušnosti je nevede ustvaril prepotrebno rešitev za vedno bolj obupane dileme ljudi, kam s truplom hišnega ljubljenčka. Čeprav je zdaj nepredstavljivo, je v viktorijanskih časih večina mestnih prebivalcev svoje mrtve živali odvrgla v reke ali zabojnike. Edina druga alternativa je bila prepariranje (za mnoge zelo drago) ali grozljiv brezsrčno zveneč postopek, ko so truplo živali razkosali in polili s kemikalijami ter nato zavrgli kot odpadek. O upepelitvi živali se začne govoriti šele v poznem 19. stoletju, ko se je po vsej Evropi tudi začel uveljavljati sam koncept hišnega ljubljenčka. Medtem ko se je družba ubadala s tem, kaj to pomeni, so se pokopališča hišnih ljubljenčkov tiho začela širiti po vsej celini, sprva s strogimi merili samo za službene živali.

Pokopali slona in muho

Najbolj znan je Cimetière des chiens et autres animaux domestiques. Pokopališče v slogu art nouveau, ki so ga v Parizu odprli leta 1899, je bil odgovor na to, kako preprečiti, da bi Parižani metali svoje mrtve živali v Seno. To je tudi obdobje, ko se prvič omenjajo pravice živali. Ko je avtor knjige med raziskovanjem več kot desetletje obiskoval pokopališča hišnih ljubljenčkov in spremljal pogrebne rituale po vsem svetu, je bila ena od stvari, ki ga je najbolj prizadela, silna žalost, ki so jo hišni ljubljenčki pustili za seboj.

V Gloucestershiru v Angliji je zelo star grob, posvečen postrvi, z vgraviranim verzom z naslovom: Spomin na staro ribo. Potem je tu še slon Stoney, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nastopal po hotelih in ki je vsaj za zdaj tudi največja žival, pokopana na pokopališču za hišne ljubljenčke v Las Vegasu v ZDA. Na drugi strani lestvice se je znašla muha, ki se je močno povezala s pisarniškimi uslužbenci v Marylandu v ZDA in je uradno pokopana v škatlici za vžigalice.