Odkar imam otroka, imam tudi kopalke. Ne zaradi kakšnih globokih moralnih preobratov, ampak ker se pač ne svaljkam več po odročnih plažah, kjer bi moje cicike imele več zasebnosti, kot je imam v dnevni sobi. Pa vendar sem še pred nekaj leti brez zadrege odvrgla zgornji del kopalk tudi na čisto navadni, obljudeni plaži. In nikoli nisem bila edina.
Zato me je presenetila zgodba s Hrvaškega: tuja turistka si je drznila stopiti v morje zgoraj brez. Škandal. Starši so hoteli v paniki zaščititi svoje otroke pred nečednim prizorom in se pritožili reševalcu, ki pa začuda pri sebi ni imel svetega modrca, s katerim bi elegantno zastrl ta grešni prizor. No, pa tudi zakonske osnove ne, kajti, če nam je prav ali ne, to še vedno ni kaznivo dejanje. Čeprav se včasih že tako zdi.
Ne štejem še toliko let, da bi bili moji spomini na mladost v črno-beli tehniki. Živo in barvito se še spomnim, kako sem kot mula z občudovanjem gledala ženske vseh možnih oblik, barv in konfekcijskih številk, ki so ležale na brisačah kot boginje. Suverene. In ja, gole prsi so bile del tega. Ne politična izjava. Samo – koža na soncu. Kasneje smo se jim s prijateljicami pridružile. Odvrgle sram, naramnice in podedovano idejo, da je golota enaka perverziji.
Danes pa … Kot da se je vmes nekaj preklopilo. Gole prsi na plaži so spet postale tema. Spet so »nekaj«. Včasih provokacija. Včasih moralna dilema. Včasih instagram problem.
Mogoče je res malce kriva digitalizacija. Včasih je bil mimoidoči samo mimoidoči. Danes pa je lahko tvoj naslednji neslavni viralni kader. Neželeni pogled je zamenjal neslišni »škljoc«. Telefon v roki ni več samo telefon. Je oko, oblak in sodišče v enem. Deliti telo s soncem in morjem je eno. Deliti ga s tujo spominsko kartico – čisto nekaj drugega.
Ampak vseeno … Če se za hip vrnem k incidentu s hrvaške obale: ali so otroci res tisti, ki se zares zgražajo nad goloto? Ali smo to spet mi, odrasli, s svojim nepredelanim sramom ter previdno gojenimi in zalivanimi predsodki, ki jih šepetamo, ko delimo »vzgojne« poglede skozi sončna očala? Če se gole prsi znajdejo v vidnem polju štiriletnika, je zelo verjetno, da bo njegov edini komentar: »A lahko že gremo na sladoled?« Dokler se seveda ne vključi starš kot moralna komisija na brisači in iz prizora naredi »primer za obravnavo«. Otroci se ne rodijo z odporom do telesa. Tega jih naučimo. In večinoma, če smo čisto iskreni, jih učimo svoje lastne nelagodnosti. Ne njihove.
In ravno zato me moti, da smo se spet zbasali v skrajnosti. Na eni strani čisti FKK, na drugi pa plaže, kjer je zgornji del skoraj zapovedan, ker drugače s svojim dekoltejem ogrožaš javni red in vzgajaš manjšega sociopata.
Želim si, da bi spet obstajal samo tisti vmesni prostor. Kjer nihče ne trzne, če je kdo zgoraj brez ali zgoraj z. Kjer ni treba izbirati med »sem nudistka« ali »sem zgledna mamica v enodelnih kopalkah«. A je to res takšna blazna utopija?
Zdi se mi, da se vedno, ko se govori o »neprimernosti« ženskega telesa, za tem skriva bolj tiha zgodba: čigava je svoboda? Kdo ima pravico obstajati v svojem telesu brez potrebe po opravičilu? In ali svoboda izbire danes res pomeni izbiro – ali pa nas tiha pravila estetike, norm in algoritmov spet potiskajo nazaj pod tkanino?
Ne pravim, da so vsake razgaljene prsi danes upor. Niti ne, da je vsak modrc simbol patriarhata. In ne gre za nostalgijo po časih, ko so bile prsi – pač samo prsi.
Se pa sprašujem: kaj bo videla moja hči, ko bo gledala druga telesa? Se bo naučila, da je telo naravno in raznoliko – ali bo tudi ona iskala zavetje v elastiki, ki ji bo dajala občutek varnosti pred tujimi očmi in lastnimi sodbami?
Če me te dni slučajno kdo ujame zgoraj brez, bo to bolj verjetno zato, ker sem v naglici pozabila zgornji del na vrvici med dvema drevesoma. Kar bi bil, iskreno, lahko tudi moj najboljši prispevek k nenamerni feministični revoluciji tega poletja.
