Sto petdeset let je odtlej veljalo pravilo, da se razen monarhov in njihovih sorodnikov na poštnih znamkah ne prikazujejo živeči sodobniki – ponekod so bili iz tega načela izvzeti le aktualni predsedniki držav. To pravilo je bilo – in je ponekod še vedno – vpisano v pravilnike o izdajanju poštnih znamk, čeprav nekateri »strokovnjaki« trdijo, da gre za nepisano pravilo, torej pravilo, ki se je uveljavilo z navado … Vsem argumentom kljub so se že leta 1999 pojavile prve plačljive osebne znamke. Znameniti vesoljček Alf je pred desetletji izjavil: »Pomembno je, da si upodobljen na znamki!« In to je tudi v Sloveniji uresničljivo od leta 2007, odtlej si lahko vsi veliki egi naročijo in plačajo izdelavo osebne poštne znamke s svojim portretom.
Avstrija spada med države, ki na znamkah prikazujejo aktualne predsednike. Po drugi vojni so takšne znamke sramežljivo predstavljali ob okroglih življenjskih jubilejih predsednikov, a so to v začetku 90. prejšnjega stoletja ukinili. In to ravno s predsednikom Kurtom Waldheimom, ki je med letoma 1972 in 1982 vodil Združene narode in za katerega je bilo ob njegovi kandidaturi za predsednika Avstrije ugotovljeno, da je bil član nemških oboroženih enot, ki so med drugo svetovno vojno na Balkanu zakrivile številna grozodejstva – avstrijski volilci temu seveda niso verjeli (!) in so ga kljub temu izvolili za predsednika, ki je postal v mnogih državah sveta »nezaželena osebnost«. Znamka je izšla 22. junija 1992, le 16 dni pred koncem njegovega mandata (1986–1992) … (Osebne znamke avstrijska pošta prodaja od leta 2003.)
V naši nekdanji skupni državi so se načela dosledno držali. S(m)o pa na znamkah počastili osvojene kolajne športnikov, tudi prvo zimsko olimpijsko Jureta Franka v Sarajevu – motivi znamk so bili simbolični, tudi srebrni Jure na njej ni prepoznaven. Pravilo so v Jugomarki in naslednici upoštevali vsaj do preloma stoletij.
V prvem letu samostojne Slovenije ideja, da bi na poštni znamki prikazali prvega predsednika Milana Kučana, ni bila uresničena, saj so v njegovem kabinetu predlog zavrnili. So ga pa, domnevno nepooblaščeno, prikazali na največji poli različnih znamk na svetu, na kateri so na 190 znamkah Liberije prikazani portreti udeležencev milenijske konference Združenih narodov leta 2000. Na spletu je še vedno najti več špekulativnih različic.
V ZDA ni nobenega dvoma: na znamkah ne prikazujejo živečih sodobnikov. Predsedniki so lahko na njih upodobljeni v letu po smrti, vsi drugi pet let po smrti. Predsednika Ronalda Reagana (1911–2004) so na poštni znamki počastili leta 2006.
Na češkoslovaških znamkah so bili po prvi svetovni vojni, razen enega medvojnega, prikazani vsi predsedniki, tudi zadnji skupne države Vaclav Havel (1936–2011).
Poljaki so svojega prvega predsednika po spremembi režima, Lecha Wałęso, počastili na znamki v počastitev prejema Nobelove nagrade za mir (nagrada leta 1983, predsednik 1990–1995, znamka izšla leta 1990).
V Sloveniji je leta 1992, kljub protestom filatelista v komisiji, izšla ob OI v Barceloni znamka z mladostnim in aktualnim portretom Leona Štuklja (1898–1999) – smo se, majhni kot smo, pač hoteli malo napihovati z zgodovinskimi uspehi nekdanjega telovadca. Še živeči Leon Štukelj je bil leta 1989 prikazan še na treh znamkah in vodi kot največkrat upodobljen na slovenskih znamkah. Se je pa pred nekaj dnevi na novi slovenski poštni znamki pojavila karikatura znanega slovenskega podjetnika, s katero so bili postavljeni novi standardi prikazovanja živečih sodobnikov na znamkah …
In kot smo začeli, zaključimo z aktualnim kraljem Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Karlom III., ki je na rednih znamkah zamenjal svojo mater.
