V velikem hadronskem trkalniku (LHC) je med štirimi detektorji največji Atlas, kjer raziskujejo najmanjše delce, osnovne gradnike narave in s tem vesolja. V raziskovalnem središču, ki ga je mogoče obiskati, je konec 80. let prejšnjega stoletja nastal tudi svetovni splet.
V Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, ki je največji eksperimentalni laboratorij za fiziko osnovnih delcev in velja za eno najpomembnejših raziskovalnih središč na svetu, pri premikanju meja znanja sodeluje več kot 17.000 ljudi, med njimi več kot 12.000 raziskovalcev 110 narodnosti z inštitutov iz 70 držav. Med njimi so tudi slovenski znanstveniki, pri čemer je Slovenija na pragu tega, da iz pridružene članice prestopi v polnopravno članstvo v Cernu. Organizacijo s sedežem v Ženevi sestavlja namreč 24 držav članic, poleg Slovenije je v procesu za vstop v članstvo tudi Ciper, osem pa je pridruženih držav članic.
Ob navedenih podatkih o svetovni zasedbi cernovske znanstvene skupnosti, ki deluje po načelu odprte kode – torej odprtega prenosa podatkov in vednosti – povezuje in poganja pa jo strast do raziskovanja sveta okoli nas, tako ni treba posebej poudarjati, za kakšno mednarodno okolje gre. Eksperiment Atlas, ena od kolaboracij, ki uspeva v Cernu in v njej sodeluje skoraj 6000 fizikov, inženirjev, tehnikov, študentov in administratorjev, pa je celo »eno največjih mednarodnih znanstvenih sodelovanj in pomembno je, da smo sposobni sodelovati v takšnem merilu ter sproducirati tako kompleksne rezultate«, poudarja dr. Andrej Gorišek, znanstvenik z odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na Institutu Jožefa Stefana, ki v Cernu raziskuje že približno 20 let in je leta 2012 sodeloval tudi pri velikem odkritju Higgsovega bozona ali božjega delca, kakor se ga je zaradi njegove temeljne vloge pri sestavi vesolja v javnosti prijelo ime. Fizik je eden od dvajsetih slovenskih znanstvenikov, ki sodelujejo pri eksperimentu Atlas, marca pa bo v tem poskusu prevzel tudi enega od vodilnih položajev, saj bo po sedanji funkciji namestnika že čez nekaj dni postal koordinator obratovanja detektorja.
Atlas je največji detektor
V Cernu, ki ima sedež zahodno od Ženeve, tik ob meji, raziskovalni kompleks pa se razteza delno na švicarskem in delno na francoskem ozemlju, fiziki in inženirji za preučevanje osnovnih delcev sveta uporabljajo zapletene znanstvene instrumente. Na največjem in najmočnejšem pospeševalniku na svetu, velikem hadronskem trkalniku (LHC), ki obsega 27-kilometrski obroč superprevodnih magnetov, so štirje detektorji, kjer potekajo različni eksperimenti. Največji med detektorji, kjer raziskujejo osnovne gradnike narave in s tem vesolja, je Atlas. Njegova struktura je cilindrične oblike s premerom 25 metrov, dolžine 44 metrov in težo 7000 ton, kar je podobno teži Eifflovega stolpa. Umeščen je sto metrov pod zemljo, do kamor se obiskovalci lahko spustijo v obdobjih, ko zaradi vzdrževalnih del ta velika mašinerija miruje. Kar je zdaj, do 7. marca, in tako si najširša javnost lahko od blizu ogleda mogočno, tudi estetsko večplastno raziskovalno strukturo, zasnovano za zaznavanje najmanjših, a dinamičnih delcev. Sestavljeno iz velikih magnetnih tuljav, oblepljeno z oranžnimi trakovi, ki so grelci, in prepleteno z različnimi filtri ter neštetimi drugimi tehničnimi elementi.
Kaj se dogaja v detektorju, Gorišek pojasni takole: »V središču Atlasa žarki protonov iz LHC s skoraj svetlobno hitrostjo trkajo 40-milijonkrat na sekundo. Protoni trkajo v gručah, ob vsakem trku pa nastane celo morje novih delcev, ki letijo v vse smeri. Ti delci so kot neke vrste črepinje, iz katerih rekonstruiramo, kaj je ob tem trku nastalo. To je tako, kot če bi po trku avto iz razletenih delcev poskušali v celoti sestaviti nazaj.«
V detektorju Atlas vsako sekundo poteka več kot milijarda interakcij delcev, pri čemer je hitrost prenosa podatkov enaka 20 sočasnim telefonskim pogovorom vsakega človeka na Zemlji, v raziskovalnem centru za lažjo predstavo neizmernih dimenzij dogajanja v znanstvenem instrumentu podajo primerjavo z vsakdanjikom. Pri čemer v prihodnje načrtujejo še nadgradnjo LHC, ki bo desetkrat zmogljivejši od sedanjega, od česar si, kot še pove Gorišek, ki je tudi del skupine za nadgradnjo, veliko obetajo.
Imajo pa raziskave v Cernu, ki se med drugim posvečajo odkrivanju neznank o vesolju, kot sta temna snov in temna energija, tudi že veliko neposrednih in posrednih aplikativnih izpeljav na področju računalništva, medicine in industrije. Plod znanja iz Cerna so denimo zasloni na dotik, saj je prva ideja zanje in izvedba nastala v tej evropski raziskovalni organizaciji, tehnologija znanstvenih instrumentov, razvitih za fiziko delcev, pa je prispevala tudi k zasnovi medicinskih naprav, kot je recimo PET, orodje za diagnosticiranje raka.
Prav tako je Cern tudi rojstni kraj svetovnega spleta z angleško kratico WWW, na kar pred pisarno z majhnimi rjavimi vrati opozarja spominska tabla s pripisom: »V tej pisarni, v tem hodniku so bile razvite vse temeljne tehnologije svetovnega spleta.« Britanski znanstvenik Tim Berners - Lee ga je razvil leta 1989, da bi omogočil avtomatizirano izmenjavo informacij med znanstveniki, univerzami in inštituti po svetu.
Podatkovni center in tovarna antimaterije
Obisk Cerna, ki je brezplačen, je zanimiv kadar koli. Tudi v času, ko LHC deluje in si Atlasa ni mogoče od blizu ogledati, saj je za vpogled in razumevanje Cerna na ogled več fascinantnih prostorov in vsebin. Prepoznavna vstopna točka znanstvenega središča je arhitekturna znamenitost Science Gateway. V stavbi, ki so jo zasnovali v studiu Renzo Piano Building Workshop, si je mogoče ogledati razstave ali se udeležiti katerega od dogodkov, pri čemer občasne razstave prirejajo tudi v sosednjem lesenem okroglem objektu Globus znanosti in inovacij.
Spoznavanju eksperimenta Atlas, od koder je mogoče videti tudi v kontrolno sobo, kjer dogajanje v največjem detektorju 24 ur na dan budno spremljajo strokovnjaki, pa je namenjen manjši center za obiskovalce v osrčju znanstvenega kompleksa. Medtem ko se je v zgodovino Evropske organizacije za jedrske raziskave, ki je nastala leta 1954, mogoče potopiti v videoprojekciji, predvajani ob boku starega detektorja iz druge polovice prejšnjega stoletja. Začetki Cerna segajo v povojni čas, ko se je porušena Evropa, v kateri je bila uničena tudi evropska znanost, postavljala na noge. Z idejo o podpori znanstvenih raziskav v Evropi in spodbujanja miroljubnega sodelovanja na področju temeljnih raziskav je tako pred 71 leti nastal Cern. Ob ustanovitvi so ga zgradili v Švici in ob razširitvi je raziskovalni center svoje prostore dobil še v sosednji Franciji. Tako raziskovalci v tem velikem znanstvenem centru malico v menzi pojedo na švicarski strani, medtem ko se na delo vrnejo v pisarno v Franciji.
Poleg tega je v Cernu mogoče vstopiti tudi v podatkovni center, kjer na magnetne trakove in diske zapisujejo vse podatke, ki jih iz eksperimentov želijo shraniti. In teh je res ogromno. Na ogled pa je tudi tovarna antimaterije, kar je po besedah dr. Neže Ribarič, slovenske postdoktorske raziskovalke na ameriški Univerzi Duke, ki je med drugim tudi vodnica po Cernu, »ena redkih oglednih točk v Cernu, kjer je mogoče videti cel eksperiment z vsemi deli tudi med obratovanjem, saj gre tu za precej manjšo energijo in tako med njegovim delovanjem ni težava radiacija, kot velja za LHC, kadar je v teku. V tovarni antimaterije ni pospeševalnika, temveč gre za upočasnjevanje delcev.« Za tiste, ki si na vse pretege želijo spusta pod zemljo, pa je tudi v času delovanja LHC mogoč ogled podzemne servisne sobe eksperimenta CMS. Detektor tega eksperimenta si je na površju mogoče ogledati na fotografiji v naravni velikosti, nato pa se s hitrim dvigalom spustiti še 90 metrov pod zemljo, kjer so na ogled servisni prostori.
Mesto v malem
Cern je mesto v malem. Poleg vse znanstvene infrastrukture je v njem več internih restavracij, trafika, pošta, kjer so naprodaj tudi srečke, banka, ambulanta, galerija in gasilska enota. Ob petkih zvečer, čeprav to velja tudi za druge dneve, a ob koncu tedna je zasedba prav množična, pa se znanstveniki v eni od menz zberejo tudi na druženju ob pivu. Za družabno življenje in dodatno pridobivanje znanja je v znanstvenem središču poskrbljeno tudi s širokim naborom najrazličnejših klubov. Od plesnega do filmskega, gledališkega, knjižnega, finančnega in fotografskega ter športnih in rekreacijskih.
