Petek, 21. oktober 1966. Ura je 9.13. Megla se dviga nad dolino, kjer leži rudarska vasica. V osnovni šoli Pantglas se otroci ravno poslavljajo od jutranjega zbora. Nato se zasliši zvok – nizko bobnenje, ki hitro preide v oglušujoče grmenje, podobno reaktivnemu letalu. Črna gora, sestavljena iz 150.000 ton razmočene rudniške jalovine, se je odtrgala in zdrvela po pobočju. V nekaj sekundah je šolo in okoliške hiše pokopala pod 12 metri gostega, črnega blata. Umrlo je 144 ljudi, od tega 116 otrok. A ko se je prah polegel in se je začelo boleče izkopavanje, se je pojavila druga, tišja, vendar nič manj srhljiva zgodba. Zgodba o tistih, ki so vedeli, da plaz prihaja.
To je ena najbolj pretresljivih epizod v zgodovini parapsihologije. Ne gre za zgodbo o duhovih na pokopališčih ali NLP-jih na nebu. Pač pa gre za zgodbo o bolečini, o materah in očetih ter vprašanju, ki si ga znanost še danes ne upa glasno zastaviti: ali lahko človeška psiha v trenutkih ekstremnega stresa zazna prihodnost? Dr. John Barker, ugleden britanski psihiater, je tvegal svojo kariero, da bi odgovoril na to vprašanje. Njegova preiskava aberfanske katastrofe, kot so jo mediji poimenovali, ostaja zlati standard raziskovanja fenomena, ki ga imenujemo množična slutnja.
»Mami, ne bo me strah umreti«
Najbolj srce parajoč dokaz, ki ga je Barker odkril, prihaja iz same vasi, samo dan pred tragedijo. Desetletna Eryl Mai Jones je bila vesela, bistra deklica, učenka omenjene šole. Toda v tednu pred katastrofo se je njeno vedenje spremenilo.
Po pričevanju njenih staršev, ki so ga kasneje podali pod prisego, se je Eryl Mai dan pred nesrečo, 20. oktobra, zbudila in materi povedala nekaj nenavadnega. »Mami, naj ti povem, kaj sem sanjala,« je rekla. Njena mati, zaposlena s pripravo zajtrka, jo je sprva zavrnila, toda deklica je vztrajala. »Sanjala sem, da sem šla v šolo in da šole ni bilo tam. Nekaj črnega je prišlo čeznjo.«
Še bolj srhljivo pa je bilo tisto, kar je rekla štirinajst dni prej. Brez kakršnega koli povoda je vprašala mamo: »Mami, me ne bo strah umreti?« Mati ji je odgovorila, da je mlada in da ji o tem ni treba razmišljati. Eryl Mai pa je odvrnila: »Ne, ne bom se bala. Saj bom s Petrom in June.«
Peter in June sta bila njena sošolca. Dva tedna pozneje so bili vsi trije pokopani v skupnem grobu na hribu nad Aberfanom.
Eryl Mai ni bila edina. Barker je zbral pričevanja o drugih otrocih, ki so v dneh pred nesrečo risali slike plazov ali govorili o tem, da »se bo nekaj zgodilo«. Osemletni Paul Davies je narisal sliko, na kateri je množica ljudi kopala v hrib, pod njo pa napisal le eno besedo: »Konec.«
Psihiater med ruševinami
Barkerja je to fasciniralo. Če obstaja nekaj takega kot slutnja, je razmišljal, potem bi morala tako velika tragedija, ki je povzročila tako močan čustveni šok, psihični potres, poslati valove skozi čas in prostor.
Odločil se je za drzen, skoraj nezaslišan korak. Stopil je v stik s Petrom Fairleyjem, znanstvenim urednikom časopisa The Evening Standard v Londonu.
»Želim najti ljudi, ki so to videli,« je rekel Barker. »Ne po dogodku, ampak tiste, ki so to zabeležili prej.«
Oktobra 1966, le teden dni po nesreči, je The Evening Standard objavil Barkerjev poziv. Naslov se je glasil: Ali ste sanjali o katastrofi v Aberfanu? Odziv je bil presenetljiv. Barker in Fairley sta prejela na stotine pisem. Večino so lahko takoj zavrgli – šlo je za nejasne občutke ali ljudi, ki so si domišljali stvari za nazaj (fenomen, znan kot retrospektivna falsifikacija).
Toda 60 pisem je bilo drugačnih. Ti ljudje niso samo slutili. Imeli so dokaze. Barker je zahteval dnevnike, pisma, ki so bila ožigosana pred 21. oktobrom, ali priče, ki so jim ti ljudje povedali o svojih sanjah pred dogodkom. Na koncu je izoliral 35 primerov, ki so bili neizpodbitni. Ljudje z vseh koncev Velike Britanije, ki niso imeli nobene povezave z Walesom, so sanjali o črnem plazu, o kričečih otrocih, o imenu Aberfan.
Toda Barker je verjel, da so podrobnosti v primeru Aberfan preveč posebne (črna snov, šola, točen datum), da bi jih lahko pripisali zgolj statističnemu naključju.
Med tistimi, ki so pisali Barkerju, je izstopala gospa Kathleen Lorna Middleton, učiteljica plesa in klavirja iz Londona. Middletonova ni bila običajna »očividka«. Bila je natančna, artikulirana in – kar je bilo za Barkerja ključno – svoja videnja je beležila.
Na jutro katastrofe se je zbudila z občutkom dušenja. Ob 8. uri, več kot uro pred tem, ko je plaz zadel šolo, je svojemu možu rekla, da se bo zgodilo nekaj strašnega, povezanega s črno snovjo.
Še pomembneje: Barker je odkril, da je Middletonova že leta 1963, tri leta pred nesrečo, v svoj dnevnik zapisala vizijo o šoli v dolini in črni gmoti. Njena pričevanja so potrdile priče.
Za Barkerja je bila to prelomnica. Če so ti ljudje resnični, zakaj jih ne izkoristimo? Zakaj čakamo, da otroci umrejo, preden rečemo: »Kako zanimivo naključje!«
Ustanovitev urada
Januarja 1967 sta Barker in Fairley ustanovila British Premonitions Bureau (Britanski urad za prerokbe). To je bil prvi in edini poizkus v zgodovini, da bi parapsihologijo uporabili kot sistem zgodnjega opozarjanja za nacionalno varnost.
Ideja je bila preprosta, genialna: če zberemo dovolj sanj in vizij »občutljivih« ljudi, kot je gospa Middleton, in jih vnesemo v centralno bazo podatkov, ali lahko opazimo vzorce? Če pet ljudi iz različnih delov države sanja o iztirjenju vlaka na progi London–Glasgow prihodnji torek, ali bi morali ustaviti vlake?
Urad je deloval v prostorih časopisa The Evening Standard. Barker je sistematično zbiral poročila. In nekaj časa se je zdelo, da sistem deluje.
Gospa Middleton in še en »jasnovidec«, Alan Hencher (telefonist, ki je napovedal Aberfan), sta začela pošiljati opozorila.
Letalska nesreča: Hencher je napovedal strmoglavljenje letala v bližini gora. Nekaj tednov kasneje je letalo družbe Britannia Airways strmoglavilo blizu Nikozije na Cipru (126 mrtvih).
Železniška nesreča: Middletonova je imela vizijo o železniški nesreči v Londonu. Petega novembra 1967 se je vlak iztiril pri Hither Greenu. Umrlo je 49 ljudi. Middletonova je poslala pismo z opozorilom pred nesrečo.
Barker je bil evforičen, toda hkrati prestrašen. Imel je podatke, vendar ni imel moči. Koga naj pokliče? Policijo? Železnice? »Dober dan, imam žensko v Londonu, ki je sanjala o nesreči, ustavite promet.« Nihče ga ne bi jemal resno. Urad je postal skladišče groze, arhiv prihodnjih tragedij, ki jih niso mogli preprečiti.
Tragičen konec lovca na sanje
Zgodba o Johnu Barkerju in njegovem uradu ima tragičen, skoraj filmski konec, ki bi ga lahko napovedal le on sam. Tako globoko se je potopil v svet smrti in slutnje, da je to začelo nažirati njegovo lastno psiho. Leta 1968 je njegovo zdravje začelo pešati. In takrat je gospa Middleton poslala svoje zadnje, najbolj osebno opozorilo.
Poklicala je v pisarno urada. Bila je vznemirjena. Imela je vizijo o smrti, a tokrat ni videla vlaka ali letala. Videla je Barkerja. Opozorila ga je, da je njegovo življenje v nevarnosti.
Dr. John Barker, mož, ki je posvetil življenje poslušanju opozoril drugih, je to opozorilo morda preslišal ali pa se mu preprosto ni mogel izogniti. Avgusta 1968, manj kot dve leti po Aberfanu, je umrl zaradi možganske krvavitve. Star je bil komaj 44 let.
Zapuščina nepojasnjenega
Z njegovo smrtjo je Britanski urad za prerokbe počasi zamrl, čeprav je gospa Middleton pošiljala opozorila uredniku Fairleyju še v sedemdesetih letih. Znanost je Barkerjevo delo večinoma zavrnila kot psevdoznanost, zbirko naključij in potrditvene pristranskosti.
Toda Aberfan ostaja trn v peti skeptikov. Količina, specifičnost in časovna usklajenost sanj – zlasti sanj male Eryl Mai Jones – so preveč boleče in natančne, da bi jih zlahka odpravili z zamahom roke.
Danes, v dobi algoritmov in umetne inteligence, skušamo prihodnost napovedati z »big data« analizami. Toda Barker nas je bržkone naučil, da je morda najbolj občutljiv instrument za zaznavanje prihodnosti še vedno tisti najbolj skrivnosten — človeški um.
Ko se naslednjič zbudite iz živih, srhljivih sanj o nečem, kar se še ni zgodilo, in si rečete »samo sanje so«, se spomnite na dr. Barkerja. In se vprašajte: ali je to res le igra nevronov ali pa ste za trenutek, samo za delček sekunde, odgrnili zaveso časa?
