Slovenske alpske smučarke so v začetku letošnjega leta s sedmim mestom v slalomu (Andreja Slokar) in osmim v veleslalomu (Neja Dvornik) kar spodobno izkoristile prednost domačega terena in prinesle nekaj veselja slovenskim navijačem, ki se jih je ob vznožju Vitranca zbralo okrog pet tisoč na dan. A starejši ljubitelji smučanja, katerih spomin seže ne le do časov Tine Maze, ampak še nekaj desetletij dlje, so v minulih dneh občutili tudi precej nostalgije po vzdušju in rezultatih, kakršne smo v Kranjski Gori doživljali v preteklosti. Denimo takrat, ko je tam navduševala Mateja Svet, ki je pred nekajkrat večjo množico ljudi pod Vitrancem slavila kar dvakrat, še enkrat pa je na zdaj že nekdanji Zlati lisici zmagala še v Mariboru, kjer so se težave s snegom torej pojavljale že pred štirimi desetletji in ne le zdaj, v času podnebnih sprememb.

Bliskovita kariera in konec

Mateja Svet, rojena 16. avgusta 1968 v Ljubljani, je prvič opozorila nase, ko je pri komaj 15 letih postala svetovna mladinska prvakinja v veleslalomu. Isto leto je nastopila na olimpijskih igrah v Sarajevu in osvojila 15. mesto. V sezoni 1985/86 je na veleslalomski tekmi v slovaških Tatrah dosegla prvo slovensko žensko zmago v svetovnem pokalu, pozneje jih je dodala še šest, od tega tri na domačih tleh, na stopničke pa se je povzpela 22-krat. Na svetovnem prvenstvu v Crans-Montani je leta 1987 pri 18 letih osvojila tri kolajne, kar ji je prineslo tudi naziv športnice Jugoslavije, sedemkrat je bila izbrana za slovensko športnico leta. Leta 1988 je na olimpijskih igrah v Calgaryju osvojila srebrno medaljo v slalomu in si v isti sezoni prismučala tudi mali kristalni veleslalomski globus. Vrhunec je dočakala leta 1989 na svetovnem prvenstvu v Vailu, ko je postala svetovna prvakinja v slalomu, naknadno pa prejela še bron v veleslalomu, ko so zaradi dopinga diskvalificirali tretjeuvrščeno Francozinjo Christelle Guignard.

A ko se je zdelo, da ji smučarski svet leži pred nogami in da bi lahko postala ena najuspešnejših smučark vseh časov, se je leta 1990 pri komaj 21 letih nenadoma odločila končati kariero. Neuradno se je govorilo, da je bil razlog spor s smučarsko zvezo, ker ji niso dovolili za tiste čase nepredstavljive selitve z Elanovih smuči k francoskemu Rossignolu oziroma možnosti pogodbe z zasebnim sponzorjem, kakršno so v zadnjem letu kariere omogočili Bojanu Križaju. Zlobni jeziki so omenjali tudi bolj osebni spor s takratnim direktorjem alpskih reprezentanc Tonetom Vogrincem. Slednji je take očitke vselej zavračal in v avtobiografiji opisal trenutke, ko se je po koncu sezone pojavila v njegovi pisarni in rekla: »Tone, jaz bom nehala.«

Ugibanja o vzrokih

»Nič drugega ni rekla. Nobene priprave, napovedi, namigovanj, govoric. Kot strela z jasnega. Vrglo me je s stola. Ostal sem brez besed. Kot bi me kdo polil s kropom. Pri teh letih. Brez poškodb. V vrhunski formi. Praktično na začetku kariere. To, česar nisem poznal, pa tega še danes ne znam oceniti, je teža pritiskov, s katerimi so se morali ti takrat mladi ljudje spopadati. Včasih, v tam v osemdesetih, je šlo zgolj za pritisk javnosti, potem pa se je pritisk z medijsko popularnostjo in sponzorskimi in medijskimi obvezami, skratka s kruto profesionalizacijo smučanja, le še povečeval ... Šok gor ali dol, zaslutil sem, da ne gre za muho enodnevnico. Ni šlo za afekt, za tolčenje po mizi ali izsiljevanje. Enostavno je hotela nehati. Poslušal sem jo prepričati, da premisli svojo odločitev, rekla, je da bo, in sva se poslovila ... Nisem se zavedal, da so v najinem odnosu ali odnosu do smučarske zveze kakršni koli problemi. ... Z Matejo med njeno kariero nikoli nisva imela slabega odnosa. Mislim, da bi bil nor, da bi šel žagat vejo, na kateri je tedaj sedel dobršen del naše smučarije,« je v knjigi razkril Vogrinec, ki mu je pred dobrima dvema letoma močno odleglo, ko sta se z Matejo s posredovanjem Bojana Križaja končno srečala, pogovorila in pokopala morebitne zamere iz preteklosti.

Umik iz javnosti

Mateja Svet se je sicer po zaključku športne kariere podobno kot nekoč Greta Garbo povsem umaknila iz javnosti in se izogibala kakršnim koli pogovorom o vzrokih za svojo odločitev, do lanske zadnje in jubilejne 60. Zlate lisice v Kranjski Gori pa tudi obiskom smučarskih tekmovanj. »Z Zlato lisico je povezanih kup lepih spominov. Tu sem bila deležna podpore, ki jo dajo navijači, v 80. letih je bila ta podpora res množična. Pravzaprav se sama sebi čudim, kako sem lahko kot najstnica sploh zdržala ta pritisk. Tekma je bila zame lažja kot vse drugo, zunaj proge pa se nikoli nisem znašla. Še danes vem, kdaj in kje je bilo, ko je bilo tega preveč. Morda sem se tedaj zamerila polovici Slovenije, ker da sem arogantna in si ne morem vzeti časa za ljudi, ampak nemogoče je bilo biti na razpolago vedno,« je tedaj povedala za TV Slovenija.

Pred tem si je prvič vzela čas za kak medij pred sedmimi leti, ko se je pojavila kot ambasadorka slovenskega proizvajalca ležišč in privolila v krajši pogovor za naš časnik. »Živim precej normalno in ne čutim potrebe po nastopanju v javnosti. Nisem smučala zato, da bi bila medijsko prepoznavna. To ni bil nikoli cilj. Smučanje sem doživljala na svoj način. Vedela sem, kaj je pomembno za dobro smučanje, medijski nastopi pa so bili le dodatna obveza, ki je prej motila moje priprave in treninge kot kaj drugega. Nisem se prav zares poglabljala niti razumela, zakaj so stiki z javnostjo pomembni. Ko sem nehala tekmovati, se sicer nisem povsem izključila iz javnosti, a tudi nisem iskala posebne pozornosti. Ne vidim smisla v tem, saj se enostavno nočem ponavljati v stvareh, ki sem jih že povedala in so že zlajnane,« nam je tedaj povedala, razkrila pa tudi, da pogosteje teče na smučeh, kot smuča. Sicer dela na psihiatrični kliniki kot delovna terapevtka in vodi psihodramske skupine, za kar se je izobrazila po tekmovalni karieri, čas po službi pa najraje posveča hčerki.