Miro Cerar, ki je 28. oktobra praznoval 85. rojstni dan, je najboljši še živeči slovenski športnik vseh časov. Nekdanji telovadec, ki je bil izbran za najboljšega športnika Slovenije že na prvem tovrstnem izboru Društva športnih novinarjev Slovenije leta 1968, še prej in kasneje pa večkrat zapored tudi za najboljšega športnika Jugoslavije, je v svoji športni karieri osvojil tri olimpijske medalje, od tega dve zlati v Tokiu leta 1964 in Ciudadu de Mexicu leta 1968, ob tem pa pobral še šest medalj, od tega štiri zlate, na svetovnih prvenstvih in petnajst, med njimi devet zlatih, na evropskih prvenstvih. –
Najvišji naslovi in priznanja
Poleg najvišjih slovenskih in jugoslovanskih državnih nagrad in odlikovanj za zasluge je kot edini poleg Leona Štuklja prejel tudi najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja (L'Ordre Olympique leta 1985) in bil uvrščen v mednarodni hram slavnih telovadcev v ZDA. Pri nas je tudi častni predsednik Kluba slovenskih olimpijcev, Gimnastične zveze Slovenije in društva Narodni dom, bil pa je tudi vodja delovne skupine za olimpijske igre v Tokiu.
»Nobenega od naslovov prvakov ne podcenjujem. Olimpijske igre so res najbolj odmevne, a svetovna in tudi nekatera evropska prvenstva so lahko bila po konkurenci še močnejša, saj na olimpijadah ne morejo nastopiti vsi najboljši iz vseh držav. Seveda pa prva olimpijska zlata medalja za vselej ostane v posebnem spominu,« je pred petimi leti povedal v pogovoru za naš časnik, na katerega je naročen že od samega začetka izhajanja. Čeprav so Cerarja slavili tudi doma (sicer bolj zadržani Slovenci zlasti ob zmagi na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, na katerem je pri 30 letih zmagovito sklenil športno kariero), je nanj naredilo poseben vtis spoštovanje, ki so mu ga leto pred svojimi drugimi poletnimi olimpijskimi igrami izkazali na Japonskem. »Na povabilo japonske vlade sem obiskal Fukušimo, ki jo je prizadel 40-metrski cunami, in imel ob odprtju novega športnega centra svečan nagovor skupaj z avstralskim plavalcem Robertom Windlom, prav tako olimpijskim zmagovalcem iz Tokia. Presenečen sem bil, kako veliko spoštovanje Japonci kažejo do starih športnikov in kako zelo negujejo olimpijsko tradicijo. Tedaj sem v roke med prvimi prijel tudi novo olimpijsko baklo, na prireditev so pripeljali celo konja z ročaji, da sem se ob njem slikal skupaj s predsednikom MOK Thomasom Bachom in Japoncem Curumijem, ki je bil na olimpijadi srebrni na konju. Japonski telovadci so se dolgo zaman trudili, da bi me premagali, mi je bilo pa všeč, da jih je Curumi sam spomnil, da sem jih premagoval tudi na krogih in bradlji. Z Japonci imam še vedno tesne stike, nenazadnje sem tudi častni predsednik slovensko-japonskega poslovnega kluba,« je povedal Cerar, ki imena in datume še vedno strese kot iz rokava.
Zmaga zaradi gledalcev
Cerar, rojen v Turjaku tik pred začetkom druge svetovne vojne, je v življenju doživel marsikaj. Med drugim tudi svojevrstno ponovno rojstvo leta 1981, saj sta zaradi hčerke, ki je dobila vročino, z ženo tik pred zdajci odpovedala za mnoge usodni polet na Korziko, občutil pa je tudi drugo svetovno vojno, med katero je bil njegov oče interniran v Dachauu. »Čeprav sem bil še otrok, sem marsikaj zaznal, saj so se tedaj v Turjaku, kjer smo živeli, dogajale hude stvari. Zato me zdaj precej motijo poskusi, da bi se zgodovino po svoje prirejalo in spreminjalo,« je pred leti povedal v pogovoru za naš časnik.
Cerar je že pri 12 letih postal pionirski prvak Ljubljane, pri 15 mladinski prvak Jugoslavije, pri 17 pa je osvojil prvi članski naslov v mnogoboju, ki ga je uspešno branil vse do konca športne poti. Na njej mu je poleg obeh olimpijskih zlatih medalj posebej pri srcu ostalo svetovno prvenstvo leta 1962 v Pragi, kjer je zmagal tako na konju z ročaji kot na bradlji. Po odličnem nastopu na bradlji se je prvič v zgodovini gimnastike zgodilo, da so sodniki spremenili prvotno oceno. Najprej so mu prisodili nižjo oceno kot tedaj bolj uveljavljenemu sovjetskemu telovadcu Borisu Šahlinu, a so po polurnih burnih protestih češkoslovaškega občinstva popravili oceno in vrstni red. »To je bilo res nekaj posebnega,« se zadovoljno spomni sogovornik, ki je po zaključku športne kariere postal odvetnik.
»Pravo sem doštudiral že leta 1964, a sem se kasneje lotil še študija fizkulture, kjer pa so me vse bolj ovirale poškodbe, zato sem se vrnil k pravu in leta 1971 opravil pravosodni izpit, potem pa odprl odvetniško pisarno. Takrat se je spet začelo podobno garanje kot pri telovadbi. Da bi si zagotovil stranke, si prva tri leta nisem privoščil niti dneva dopusta. Ob moji upokojitvi je pisarno prevzela hčerka, jaz pa zdaj kot prostovoljec delam za Olimpijski komite Slovenije, pri katerem sem bil leta 1991 skupaj s Štukljem tudi med soustanovitelji, mislim, da na pobudo Rajka Šugmana in Evgena Berganta,« se spominja.
Telovadba za vse
S telovadbo in pravom so bili ali so še povezani tudi drugi člani njegove družine. Uspešna telovadka je bila njegova (zdaj že pokojna) žena Zdenka, nekoč državna mladinska prvakinja, kasneje pa generalna državna tožilka in ministrica za pravosodje, s telovadbo so se vsaj nekaj časa ukvarjali tudi sin Miro in hčerki Alenka in Vesna. »Nikogar nisem posebej silil v to, so se pa vsi moji otroci najprej ukvarjali s telovadbo, saj je to dobra podlaga za vse ostale športe in koristna šola za življenje. Kasneje so se ukvarjali še z drugimi športi, sin s košarko, hčerki pa s plesom, tenisom ...«
Miro Cerar mlajši je kasneje zajadral v politiko in postal predsednik vlade, očetu pa politika nikoli ni bila posebej blizu. »Sin me je s svojo odločitvijo za politiko nekoliko presenetil, nisem vedel za njegove načrte. Tudi kasneje sem politiko bolj površno spremljal, nikoli pa se nisem vtikal vanjo. Še zdaj jo spremljam le toliko, da sem na tekočem,« pravi Cerar starejši, ki s precej večjim veseljem še vedno spremlja šport.
