Že kot mlado dekle se je Karin Glazer srečala s čebelami in čebelarstvom. Odraščala je na majhni domači kmetiji pri Malečniku, kjer sta se starša sprva ukvarjala s sadjarstvom in zelenjadarstvom, nato še s čebelarstvom. Karin je začela vse bolj spoznavati zanimivo in skrivnostno življenje čebel, dokler ji te niso dobesedno zlezle pod kožo. Pod okriljem očeta, ki je bil njen prvi in najboljši učitelj, se je naučila čebelariti, lani, ko je moral na presaditev srca, pa je pogumno prevzela vseh 60 čebeljih družin.
Danes je 26-letno dekle ena najmlajših čebelark pri nas, ki vse bolj stopa po svoji poti. Ustvarila je enega najbolj edinstvenih izdelkov, ki ga je mogoče narediti iz medu in ga pri nas še ni uspelo nikomur. To je liofiliziran med, ki je lahko izvrsten nadomestek za sladkor in postane nepogrešljivi del molekularne kuhinje, je prepričana Karin, letošnja nominiranka za najbolj inovativno mlado kmetico, naziv, ki ga podeljuje Zveza slovenske podeželske mladine in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije.
Delo na zemlji in čebele
Na kmetiji Glazer so imeli sprva vinograde in stare sorte jablan, na njivah krompir in koruzo. Nato pa so vinograd zamenjale češnje in drugo sadno drevje, na njivah in v rastlinjakih pa so začeli gojiti sezonsko zelenjavo, vse od solate, paprike, paradižnika, redkvice …
»Ko je začel sosed saditi nizke plantažne češnje, sem rekla možu, da bi lahko tudi mi poskusili s njimi. Veliko nama je takrat pomagal in naju učil. Ker je bilo povpraševanja vedno več, smo širili nasad, dokupovali zemljo in gozd, potem pa prišli do točke, ko nisem zmogla usklajevati več službe, dela na kmetiji in še prodaje. Pustila sem službo medicinske sestre in ostala na kmetiji,« je spregovorila Stanka o začetkih kmetije.
Če je bila Stanka od nekdaj močno povezana z zemljo, je bil njen mož Miran s čebelami. Odraščal je na Koroškem, kjer je bil obdan s čebelarji, zato ne preseneča, da je nekega dne sam ustvaril čebelarstvo. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je po stopinjah svojih staršev stopila tudi Karin. Sprva je bila prepričana, da jo bo poklicna pot odnesla drugam, toda skozi obdobja odraščanja je vedno bolj ugotavljala, da jo najbolj polni povezanost z naravo. Zato je šolanje nadaljevala na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, kjer je dodatno pridobivala tudi znanje iz čebelarstva. »Delo s čebelami je nekaj posebnega, navdihujejo in pomirijo me. Njihov način dela, usklajenost in organiziranost so izjemne, ljudje bi si morali vzeti več vzgleda pri njih,« je poudarila Karin.
Pogumno srce
Velika preizkušnja za družino se je zgodila lani, ko je moral Karinin oče na presaditev srca. Takrat se je družina znašla pred na prvi pogled težko odločitvijo, kaj narediti s čebelami.
»Bili smo popolnoma nepripravljeni na kaj takega. Mož je čakal na srce v bolnišnici, s Karin pa sva se usedli za mizo in vprašali, kaj s čebelami. Vedela sem, da bova vse drugo zmogli, toda delo s čebelami ne zahteva le znanja, temveč je tudi fizično težko. Kljub tečajem in nacionalni poklicni kvalifikaciji iz čebelarstva nisem nikoli aktivno čebelarila, saj je to počel mož, Karin pa je bila vedno ob njem. Ko sva ostali sami s 60 čebeljimi družinami, sem predlagala, da bi polovico družin prodali, polovico pa obdržali. Toda po prespani noči se hči odločila, da bo zmogla in poskusila z vsemi čebeljimi družinami,« je ponosno povedala Stanka Glazer. Karin pa se je odrezala več kot dobro.
»Če imaš tako dobrega mentorja, kot je moč oče, potem je vse lažje. Ko je bil v bolnišnici, sva imela veliko videoklicev, prek katerih mi je pomagal. Veliko truda je bilo vloženega, a najtežje je bilo vse organizirati, kako izpeljati selitev čebel, kako preglede. Oče, ko pride v panj, že točno ve, kaj se tam dogaja. Jaz pa sem morala pri vsakem panju razmišljati, kaj pomeni kakšna stvar. Toda po začetnem šoku, ko padeš v vodo, pač zaplavaš,« se je spomnila preteklega leta Karin.
Letos z očetom ponovno skupaj čebelarita, toda zdaj ima Karin že svoj del čebeljih družin, za katere sama skrbi.
Liofiliziran med
Zelenjavo, sadje in medene izdelke Glazerjevi večinoma prodajo na tržnici v Radljah ob Dravi, nekaj pa tudi na domu. Tudi sicer je Koroška njihov primarni trg, tam imajo na paši tudi čebele. Njihov med je vedno med nagrajenimi, poleg različnih vrst medu ponujajo še cvetni prah in medenjake, ki jih je pred tremi leti začela peči prav Karin.
»Rada pečem slaščice in ko mi je teta dala recept za medenjake, sem ga samo nekoliko spremenila. Sprva sem jih pekla za dogodke, ki smo jih imeli s čebelarskim društvom in tam so me začeli ljudje spraševati, ali jih tudi prodajam. Tako so postali del naše ponudbe, letos pa smo z njimi prejeli tudi bronasto nagrado na ocenjevanju dobrot slovenskih kmetij,« je povedala Karin.
Toda letošnje leto je posebno še v nečem. Karin je uspelo narediti liofiliziran med, ki je nekaj novega in edinstvenega. Liofilizacija je postopek sušenja z zamrzovanjem, kar pomeni, da se z zamrzovanjem iz živila odstrani vlaga. Če je liofilizacija za sadje in zelenjavo že nekaj običajnega, pa ni za med. Toda nadobudne Karin to ni ustavilo.
Nežen rumeni prah
»Pri tem projektu sodelujemo z mladima podjetnikoma Tino in Dejanom Glazerjem, ki delata pod imenom Lio. Sta mlada in odprta za nove ideje, sama pa sem tako zelo vpeta v čebelarstvo, da me je prešinila ideja, kaj, ko bi poskusili liofilizirati med. Takoj sta bila za stvar, saj sta ga poskušala liofilizirati že sama, toda liofilizacija medu je veliko bolj zapletena kot na primer sadja. Sprva je bilo veliko neuspelih poskusov, raziskovanja, pomoč sem poiskala tudi na fakulteti za kmetijstvo. Ogromno težav in dela, toda na koncu nam je uspelo narediti dober izdelek,« je razložila Karin.
Toda liofiliziran med ni prav nič podoben njegovi osnovni tekoči obliki, temveč se pojavi v obliki nežno rumenega prahu, ki ga je mogoče dodati sladicam, potresti po slaščicah, dodati v čaj ali celo kavo. Karin ga vidi kot popoln dodatek v molekularni kuhinji. »Liofiliziran med se obnaša kot mlet sladkor, sestava pa je ista kot pri medu, saj je to med. Le da meda v prahu še ne poznamo,« je dejala Karin.
Za svoje delo in inovacijo je bila letos kot edina ženska nominirana za inovativno mlado kmetico. »Priložnost je vedno, če ustvariš nekaj novega, najdeš svoj trg, se povezuješ in nenehno izobražuješ. Če obstaneš in stagniraš, pa nazaduješ,« je še prepričana Karin Glazer.
