Kako ujeti serijskega morilca v državi, ki uradno trdi, da serijski morilci tam ne obstajajo? Tokrat se spuščamo v srce hladne vojne in raziskujemo zgodbo Andreja Čikatila. To je kronika enega najbolj krutih zločincev 20. stoletja, pošast, ki je dvanajst let nemoteno morila v senci.
Na jugu Sovjetske zveze, v regiji Rostov na Donu, se je odvijala prava nočna mora. Andrej Romanovič Čikatilo, ugleden dedek in nekdanji učitelj, je med letoma 1978 in 1990 brutalno umoril, posilil in delno kanibaliziral najmanj 52 žensk in otrok, tako dečkov kot deklic.
Eden najbolj ostudnih zločinov, ki bi moral sprožiti alarm, se je zgodil že 22. decembra 1978. Devetletna deklica, Jelena Zakotnova, je izginila v mestu Šahti. Njeno iznakaženo telo so našli nekaj dni pozneje, odvrženo v reko Gruševko. Način umora je bil tako grozljiv, da je lokalna milica sprva mislila, da gre za napad divje živali. Toda rane so bile delo človeških rok, sledi zob pa posledica človeškega ugriza.
Lokalni preiskovalci, bolj vajeni obravnave pijanih pretepov kot česa drugega, so se znašli pred nečim nepojmljivim. Namesto da bi prepoznali vzorec sadističnega predatorja, so našli lažjo tarčo. Ta je postal Aleksander Kravčenko, mladenič s predhodno kriminalno kartoteko, ki je živel v bližini. Čeprav je imel trden alibi (v času umora je bil z ženo in prijatelji), so ga aretirali. Sledili so tedni zasliševanj. Pod pritiskom nepredstavljivega nasilja s strani preiskovalcev je Kravčenko na koncu nato priznal zločin, ki pa ga v resnici ni storil.
Eksekucija nedolžnega človeka
»Moj sin ni ubil te deklice. Slekli so ga, ga pretepali in mu grozili, da bodo ubili mene in njegovo ženo, če ne podpiše priznanja,« je pozneje v solzah pripovedovala njegova mati. Toda sodišče je bilo gluho. Kravčenko je bil obsojen na smrt in leta 1983 usmrčen s strelom v tilnik. Primer je bil zaključen.
Z eksekucijo nedolžnega človeka je država Čikatilu nehote izdala dovoljenje za lov.
Da bi razumeli, kako je Čikatilo lahko deloval tako dolgo, moramo razumeti, kdo je bil – ali natančneje, koga je predstavljal. V ameriški pop kulturi serijskega morilca pogosto romantizirajo kot zlobnega genija (pomislimo na Hannibala Lecterja, recimo) ali pa ga prepoznajo kot očitnega marginalca. Čikatilo pa ni bil nič od tega. Bil je povprečen.
Rojen je bil leta 1936 v Ukrajini, kjer je bilo njegovo otroštvo zaznamovano z lakoto in grozotami druge svetovne vojne. Odraščal je ob poslušanju srhljivih zgodb, menda celo o svojem starejšem bratu Stepanu, ki naj bi ga ugrabili in pojedli sosedje (čeprav zgodovinarji dvomijo v obstoj tega brata, je bil ta mit globoko vsajen v Čikatilovo psiho).
Kljub travmam in hudi impotenci, ki ga je spremljala vse življenje, se je Čikatilo naučil popolnoma asimilirati v vsakdan. Študiral je marksizem-leninizem, postal diplomirani inženir in si ustvaril družino. Nosil je dolgočasne, slabo krojene rjave in sive obleke, debela očala z roževinastim okvirjem in vedno nosil usnjeno aktovko. Bil je »tovariš Čikatilo«, član partije, birokrat, nabavni referent.
Prav ta absolutna neopaznost ga je varovala. Ko so preiskovalci kasneje začeli iskati morilca, so iskali asocialne elemente. Banalnost njegovega videza je bila popolna maska za patologijo, ki je vrela pod površjem.
Gozdni pasovi
V osemdesetih letih so se izginotja nato začela množiti. Geografija Čikatilovih zločinov je razkrila temno, zamolčano plat sovjetske družbe. Svoje žrtve je lovil predvsem na glavnih avtobusnih in železniških postajah okoli Rostova.
Kdo so bile njegove žrtve? Šlo je za ranljive posameznike, kot so bili pobegli najstniki iz disfunkcionalnih družin, mlade prostitutke, duševno zaostale otroke, potujoči iskalci zaposlitve in naivne šolarje. Čikatilo je s svojo dedkovsko podobo, toplo besedo in obljubo o žvečilnem gumiju, glasbi ali zgolj toplem obroku zvabil žrtve stran od množice.
Vodil jih je na vlake in z njimi izstopil na oddaljenih postajah. Zločine je skoraj izključno izvajal v gozdnih pasovih, umetno zasajenih linijah dreves ob železniških progah in poljih, ki so varovala pridelke pred vetrom. Tam, v samoti teh industrijskih gozdov, stran od oči javnosti, pa se je spremenil v Rdečega razparača. Njegovi umori niso bili zgolj uboji. To so bili psihoseksualni izbruhi frustracij impotentnega človeka, ki je seksualno zadovoljitev lahko dosegel le ob pogledu na umirajoče oči, ob pitju krvi in rezanju genitalij.
Ko so trupla začela polniti mrtvašnice, so morale lokalne oblasti zadevo vzeti bolj resno.
Rojstvo profiliranja
Leta 1985 je pritisk javnosti – med ljudmi so se širile govorice o prikazni – prisilil Moskvo, da posreduje. Primer je prevzel general major Mihail Fetisov, operativno vodenje lova pa je zaupal mlademu, neortodoksnemu detektivu Viktorju Burakovu.
Burakov je bil tisti, ki je prvi spoznal srhljivo resnico, ob kateri je zastal dih. Te umore ne izvajajo skupine, pač pa morajo ujeti enega samega človeka, serijskega morilca.
»Ko sem pogledal fotografije s krajev zločina in analiziral način, kako so bila telesa razkosana, sem vedel, da imamo opravka z nekom, ki ubija iz čistega psihološkega in seksualnega užitka. Toda ko sem to omenil svojim nadrejenim, so me opozorili, naj pazim na jezik. 'Pri nas takšnih ljudi ni,' so mi rekli,« se je kasneje spominjal Viktor Burakov.
Ker so tradicionalne policijske metode, vključno z zasliševanjem, povsem odpovedale, se je Burakov obrnil na pomoč na psihiatrijo. Detektiv je v poiskal dr. Aleksandra Buhanovskega, briljantnega psihiatra z Univerze v Rostovu.
Buhanovski je preučil gore dosjejev, fotografij in poročil patologov. Ustvaril je 65 strani dolg psihološki profil morilca, prvi te vrste v Sovjetski zvezi. Profil, ki ga je napisal Buhanovski, je bil strašljivo natančen in šokanten: »Morilec ni nor v klasičnem smislu. Je funkcionalen. Zelo verjetno je poročen, ima otroke in ima redno službo. Zdi se povsem običajen, morda je celo član partije. Je inteligenten, socialno neprilagojen. Potuje zaradi narave svojega dela. Je impotenten in ubija zato, da bi dosegel seksualno sprostitev.«
Operacija Lesopolosa
Na podlagi profila se je začela Operacija Lesopolosa (nemara bi to najbolje prevedli kot Operacija Gozdni pas. To je bil verjetno največji lov na človeka v zgodovini Sovjetske zveze. Več tisoč policistov, vojakov in celo helikopterjev je patruljiralo ob železniških progah. Preiskali so na tisoče domov, zbrali stotisoče vzorcev krvi in vzpostavili masovne kontrolne točke.
Paradoks te zgodbe je, da so Čikatila dejansko ujeli že leta 1984. Ustavili so ga na avtobusni postaji, v njegovi usnjeni aktovki pa so našli nož, vrv, vazelin in umazano brisačo. Pripeljali so ga na postajo. Odvzeli so mu vzorec krvi.
In tu je sovjetski sistem odpovedal – tokrat na področju znanosti. Analiza sperme, najdene na eni izmed žrtev, je pokazala krvno skupino AB (skupina IV). Analiza Čikatilove krvi pa je pokazala krvno skupino A (skupina II). Zaradi te ugotovitve (kasneje so zahodni forenziki pojasnili, da je šlo za izjemno redko naravno anomalijo, kjer se krvna skupina v semenski tekočini razlikuje od tiste v krvi, ali pa, kar je bolj verjetno, je bil vzorec v slabih sovjetskih laboratorijih preprosto kontaminiran) so Čikatila izpustili. Bil je celo ogorčen nad nepravičnim nadlegovanjem.
Odšel je na svobodo in po tistem ubil še 21 ljudi.
Padec zavese
Novembra 1990 se je mreža končno zaprla. Pozorni policist je opazil Čikatila, kako sumljivo postopa okoli postaje z okrvavljenim prstom (žrtev ga je med bojem ugriznila). Kmalu zatem so v bližnjem gozdu odkrili sveže truplo. Tokrat je imel Burakov dovolj posrednih dokazov za aretacijo, vendar ni imel priznanja. Čikatilo je na zaslišanjih molčal kot zid, zanašajoč se na pomanjkanje trdnih dokazov.
Po več dneh brezplodnih zasliševanj je Burakov povlekel zadnjo, obupano potezo. V celico je pripeljal psihiatra Buhanovskega.
Srečanje med Buhanovskim in Čikatilom je eden najbolj fascinantnih trenutkov v zgodovini kriminalne psihologije. Psihiater ni kričal, ni grozil. Sedel je nasproti morilca in mu začel brati svoj 65-stranski psihološki profil. Bral mu je o njegovem otroštvu, o njegovi osamljenosti, o njegovi impotenci in o neustavljivi, požirajoči demonični sili, ki ga je gnala k umorom.
Čikatilo je prvič v življenju poslušal nekoga, ki ga ni ne obsojal ne mučil, temveč ga je popolnoma – do najglobljega, najtemnejšega kotička njegove duše – razumel. Ko je Buhanovski nehal brati, je Čikatilo planil v histeričen jok. Sesedel se je na tla in začel priznavati vse. Eno za drugim. 56 umorov (policija mu jih je na koncu lahko neizpodbitno dokazala 52). Priznanje je trajalo dneve.
Med svojim sojenjem, na katerem so ga morali držati v posebni železni kletki, da ga svojci žrtev ne bi raztrgali na kosce, je Čikatilo pokazal vso absurdnost in grozo svojega obstoja. Pretvarjal se je, da je nor, razkrival je genitalije in citiral sovjetske politične govore. Svojo naravo je opisal z besedami, ki presegajo vsako ideološko razlago: »Jaz sem napaka narave. Nora žival. Nisem imel nadzora nad seboj, v meni je bil nekakšen črn plamen... Bil sem napaka, ki ne bi smela obstajati.«
Februarja 1994, dve leti po tem, ko se je Sovjetska zveza sesula v prah, so Andreja Čikatila odpeljali v zvočno izolirano sobo v zaporu v Rostovu in mu pognali metek v desno uho.
